Zakladi naše vere

Človek, ustvarjen po Božji podobi

6. teden · sobota, 10. oktober 2026

Med zemeljskimi bitji ima človek posebno dostojanstvo. Katekizem pravi, da je človek edino bitje na zemlji, ki ga je Bog hotel zaradi njega samega, in da je poklican v občestvo z Božjim življenjem.

Biti Božja podoba pomeni biti sposoben spoznanja, svobode in ljubezni — se pravi odnosa z Bogom in z drugimi. Človek je zato oseba, »nekdo«, ki more Bogu svobodno odgovoriti z vero in ljubeznijo. V tem smislu ima med zemeljskimi bitji edinstveno mesto.

Iz tega izvira dostojanstvo vsakega človeka. Ne izvira iz zdravja, koristnosti, ugleda ali sposobnosti. Človekovo dostojanstvo ostaja enako od začetka življenja do njegovega naravnega konca, v zdravju in bolezni, uspehu in neuspehu. Spoštovanje dostojanstva človeške osebe je eno temeljnih izhodišč družbenega nauka Cerkve.

Človek je enota telesa in duše, ne duh, ujet v telo. Katekizem uči, da je duhovna duša neposredno ustvarjena od Boga in je nesmrtna. Ob poslednjem vstajenju bo znova združena s telesom. Telo zato ni nekaj manjvrednega ali ovira duhovnosti, ampak pripada človeku kot celoti.

Bog je človeka ustvaril kot moškega in žensko, enaka po dostojanstvu in različna. Ustvarjena sta drug za drugega in poklicana k občestvu oseb. Človek ni ustvarjen za osamljenost, ampak za odnos, ljubezen in darovanje.

»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« (1 Mz 1,27)

Za branje naprej KKC 355–368, 369–373, 1700–1706

Za ta teden Ko srečamo človeka, s katerim težko najdemo skupni jezik, se spomnimo: tudi njega Bog pozna, in je ustvarjen po njegovi podobi.

Iz Katekizma katoliške Cerkve

Členi, na katere se sestavek sklicuje. Vsak člen je povezava na celotno besedilo Katekizma.

6. odstavek: Človek

355

"Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril" (1 Mz 1,27). človek zavzema edinstveno mesto v stvarstvu: je "po božji podobi" (I); v svoji lastni naravi združuje duhovni in snovni svet (II); ustvarjen je kot "mož in žena" (III); Bog ga je postavil v svoje prijateljstvo (IV).

I. Po Božji podobi

356

Od vseh vidnih stvari je samo človek "sposoben spoznavati in ljubiti svojega Stvarnika" (CS 12,3); je "edina stvar, katero je Bog hotel zaradi nje same" (CS 24,3); samo on je poklican, da bi bil po spoznanju in ljubezni deležen božjega življenja. Za ta namen (cilj) je bil ustvarjen, in to je temeljni razlog za njegovo dostojanstvo:

Kateri razlog Te je nagnil, da si postavil človeka v tako veliko dostojanstvo? Neprecenljiva ljubezen, s katero si v samem sebi gledal svojo stvar in si se vanjo zaljubil; kajti iz ljubezni si jo ustvaril in iz ljubezni si ji dal takšno bit, ki je sposobna uživati Tvojo večno dobroto (sv. Katarina Sienska, dial. 4,13).

357

Ker je ustvarjen po božji podobi, ima posamezen človek dostojanstvo osebe: ni samo nekaj, marveč nekdo. Sposoben je spoznati samega sebe, se imeti v posesti in se svobodno darovati ter vstopiti v občestvo z drugimi osebami; in poklican je po milosti k zavezi s svojim Stvarnikom, in more mu dati odgovor vere in ljubezni, katerega nihče drug ne more dati namesto njega.

358

Bog je vse ustvaril za človeka (prim. CS 12,1; 24,3; 39,1), toda človek je bil ustvarjen, da bi služil in ljubil Boga ter mu prinašal v daritev celotno stvarstvo:

Katero bitje je torej, ki prihaja v bivanje obdano s tolikim cenjenjem? To je človek, ta veliki in čudoviti živi lik, božjim očem dragocenejši kakor celotno stvarstvo: za človeka obstajajo nebo in zemlja in morje ter celota stvarstva; njegovo odrešenje je pomenilo Bogu toliko, da zaradi njega celo svojemu edinemu Sinu ni prizanesel. Kajti Bog je nenehno storil vse, samo da bi omogočil človeku dvigniti se prav do Boga in sesti na njegovo desnico (sv. Janez Zlatousti, serm. in Gen. 2,1).

359

"V resnici samo v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zasije skrivnost človeka" (CS 22,1):

Sv. Pavel nas uči, da sta dva človeka pri izvoru človeškega rodu: Adam in Kristus... Prvi Adam, tako pravi sv. Pavel, je bil ustvarjen kot človeško bitje, ki je prejelo življenje; poslednji je duhovno bitje, ki daje življenje. Prvi je bil ustvarjen od poslednjega, od katerega je prejel oživljajočo dušo, ki mu daje, da živi... Drugi Adam je vzpostavil svojo podobo v prvega Adama tedaj, ko ga je oblikoval. Od tu prihaja, da je naložil nase njegovo vlogo in prejel ime, da ne bi pustil propasti tistega, katerega je ustvaril po svoji podobi. Prvi Adam, poslednji Adam: prvi ima začetek, poslednji nima konca. Kajti poslednji je v resnici prvi, kakor je sam rekel: "Jaz sem Prvi in Poslednji" (sv. Peter Krizolog, serm. 117).

360

Zaradi skupnosti izvora sestavlja človeški rod enoto. Bog je namreč "iz enega ustvaril ves človeški rod" (Apd 17,26; prim. Tob 8,6):

Čudovit pogled, ki nam da zreti na človeški rod v enoti njegovega izvora v Bogu (...); v enoti njegove narave, sestavljene pri vseh enako iz snovnega telesa in duhovne duše; v enoti njegovega neposrednega cilja in poslanstva v svetu; v enoti njegovega bivališča na zemlji, ki imajo vsi ljudje po naravnem pravu pravico uporabljati njene dobrine za vzdrževanje in razvijanje življenja; v enoti njegovega nadnaravnega cilja: Boga samega, h kateremu moramo vsi težiti; v enoti sredstev za dosego tega cilja; (...) v enoti odkupnine za vse po Kristusu (Pij XII., enc. "Summi pontificatus"; prim. N 1).

361

Ne da bi izključeval bogato različnost oseb, kultur in ljudstev, nam "ta zakon človeške solidarnosti in ljubezni" (pr.t.) zagotavlja, da so vsi ljudje v resnici bratje.

II. Corpore et anima unus (enota iz telesa in duše)

362

človeška oseba, ustvarjena po božji podobi, je eno bitje, ki je hkrati telesno in duhovno. Svetopisemska pripoved izraža to realnost s simbolično govorico, ko trdi: "Tedaj je naredil Gospod Bog človeka iz prahu zemlje in mu vdahnil v obličje oživljajočega duha. Tako je postal človek živo bitje" (1 Mz 2,7). Celotni človek je torej hoten od Boga.

363

Izraz duša označuje v Svetem pismu pogostokrat človeško življenje (prim. Mt 16,25-26; Jn 15,13) ali celotno človeško osebo (prim. Apd 2,41). Oznašuje pa tudi to, kar je najbolj notranjega v človeku (prim. Mt 26,38; Jn 12,27) in najdragocenejšega v njem (prim. Mt 10,28; 2 Mkb 6,30), to, po čemer je še posebej podoben Bogu: "duša" pomeni duhovno počelo v človeku.

364

človekovo telo je deležno dostojanstva "božje podobe": človeško je to telo prav zaradi tega, ker ga oživlja duhovna duša; in človeška oseba v celoti je tista, ki je določena, da v Kristusovem telesu postane tempelj Svetega Duha (prim. 1 Kor 6,19-20; 15,44-45):

"Kot enota iz telesa in duše si človek po svoji telesnosti privzema prvine iz tvarnega sveta, tako da te po človeku dosegajo svoj vrhunec in dvigajo glas za svobodno poveličevanje Stvarnika. Zato človeku ni dovoljeno prezirati telesnega življenja; nasprotno, človek mora imeti svoje telo za nekaj dobrega in vrednega časti, ker ga je Bog ustvaril in ga določil za vstajenje poslednji dan" (CS 14,1).

365

Enota duše in telesa je tako globoka, da moramo gledati na dušo kot na "lik" telesa (prim. koncil v Vienni leta 1312: DS 902); to se pravi: zaradi duhovne duše je telo, ki je sestavljeno iz tvari, človeško in živo telo; duh in tvar v človeku nista dve zedinjeni naravi, marveč sestavlja njuna zedinjenost eno samo naravo.

366

Cerkev uči, da vsako duhovno dušo neposredno ustvari Bog (prim. Pij XII., enc. "Humani generis", 1950: DS 3896; Vblj 8) - duše ne "proizvedejo" starši - in da je neumrljiva (prim. 5. lateranski koncil leta 1513: DS 1440): ob svoji ločitvi od telesa v smrti ne propade in se bo znova zedinila s telesom ob končnem vstajenju.

367

Včasih se dogodi, da kdo dušo razlikuje od duha. Tako sv. Pavel moli, da bi Bog ohranil brez graje celotno naše bitje, to je našega "duha, dušo in telo (...), dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus" (1 Tes 5,23). Cerkev uči, da to razlikovanje ne uvaja dvojnosti v dušo (prim. 4. carigrajski koncil leta 870: DS 657). "Duh" pomeni, da je človek, kakor hitro je ustvarjen, naravnan k nadnaravnemu cilju (1. vat. koncil: DS 3005; prim. CS 22,5), in da je njegova duša sposobna biti po nezasluženem daru dvignjena k občestvu z Bogom (prim. Pij XII., enc. "Humani generis", 1950: DS 3891).

368

Duhovno izročilo Cerkve poudarja tudi srce, v svetopisemskem pomenu "bitnega dna", "notranjosti" (Jer 31,33), kjer se oseba odloči ali ne odloči za Boga (prim. 5 Mz 6,5; 29,3; Iz 29,13; Ezk 36,26; Mt 6,21; Lk 8,15; Rim 5,5).

III. Moža in ženo ju je ustvaril

Enakost in razlika hoteni od Boga

369

Mož in žena sta bila ustvarjena, to se pravi, od Boga sta hotena: z ene strani v popolni enakosti, kolikor sta človeški osebi, in z druge strani v njuni biti moža in žene. "Biti mož" in "biti žena" je nekaj dobrega in hotenega od Boga: mož in žena imata neizgubljivo dostojanstvo, ki jima prihaja neposredno od Boga, njunega stvarnika (prim. 1 Mz 2,7.22). Mož in žena sta s prav istim dostojanstvom "po božji podobi". V svoji "biti-mož" in svoji "biti-žena" odsevata stvarnikovo modrost in dobroto.

370

Bog ni po človekovi podobi. Ni ne mož ne žena. Bog je zgolj duh, v katerem ni mesta za različnost spolov. Vendar "popolnosti" moža in žene odsevajo nekaj od neskončne popolnosti Boga: popolnosti matere (prim. Iz 49,14-15; 66,13; Ps 130,2-3) in popolnosti očeta ter soproga (prim. Oz 11,1-4; Jer 3,4-19).

"Drug za drugega" - "enota v dvoje"

371

Mož in žena, ustvarjena skupaj, sta od Boga hotena kot drug za drugega. Božja beseda nam daje to razumeti na osnovi različnih potez svetega besedila. "Ni dobro človeku samemu biti. Naredim naj mu pomočnico, njemu primerno" (1 Mz 2,18). Nobena žival ne more biti človeku "vis-B-vis", sogovornik (1 Mz 2,19-20). Žena, ki jo je Bog "naredil" iz rebra, vzetega človeku, in ki jo je privedel k človeku, prebudi s človekove strani vzklik občudovanja, klic ljubezni in občestva: "To je zdaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa" (1 Mz 2,23). Mož odkrije ženo kot svoj drugi "jaz" iste človeškosti.

372

Mož in žena sta narejena "drug za drugega". Ne kakor da bi ju Bog naredil le "naspol", in kot "necelotna": ustvaril ju je za občestvo oseb, v katerem more vsakdo biti "pomoč" za drugega, ker sta hkrati enaka kot osebi ("kost iz mojih kosti...") in komplementarna (dopolnjujoča se) kot moški in ženska. V zakonu ju Bog združuje tako, da kot "eno telo" (1 Mz 2,24) moreta predajati naprej človeško življenje: "Rodita in se množita ter napolnita zemljo" (1 Mz 1,28). Ko predajata svojim potomcem človeško življenje, tedaj mož in žena kot zakonca in starša na edinstven način sodelujeta pri Stvarnikovem delu (prim. CS 50,1).

373

V božjem načrtu imata mož in žena poklicanost da "si kot božja oskrbnika podvržeta" zemljo (1 Mz 1,28). Ta suverenost (vladarstvo) ne sme biti samovoljno in pokončevalno gospodovanje. Po podobi Stvarnika, ki ljubi vse, kar biva (prim. Mdr 11,24), sta mož in žena poklicana, da bi izvrševala delež pri božji previdnosti v odnosu do stvari. Odtod njuna odgovornost za svet, ki jima ga je Bog zaupal.

1700

Dostojanstvo človeške osebe se zakoreninja v njeni ustvarjenosti po božji podobi in sličnosti (l.čl.); izpolnjuje se v poklicanosti k blaženosti v Bogu (2.čl.). Človeku je lastno, da se svobodno odloča za to dovršitev (3.čl.). S svojimi premišljenimi dejanji (4.čl.) se človeška oseba prilikuje, ali pa ne prilikuje dobrini, ki jo obljublja Bog in ki zanjo pričuje vest (5.čl.). Ljudje sami sebe in rastejo od znotraj: iz celotnega svojega življenja, čutnega in duhovnega, napravljajo gradivo za svojo rast (6.čl.). S pomočjo milosti rastejo v kreposti (7.čl.), se izogibljejo greha in se, če so ga storili, kakor izgubljeni sin (prim. Lk 15,11-31) izročijo usmiljenju našega nebeškega Očeta (8.čl.). Tako se približajo popolnosti ljubezni.

1.člen ČLOVEK KOT BOŽJA PODOBA

1701

"Kristus z razodetjem skrivnosti Očeta in njegove ljubezni človeku v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost" (CS 22,1). V Kristusu, ki je "podoba nevidnega Boga" (Kol 1,15; prim. 2 Kor 4,4), je bil človek ustvarjen po Stvarnikovi "podobi in sličnosti". V Kristusu, odrešeniku in zveličarju, je božja podoba, popačena s prvim grehom, bila obnovljena v svoji prvotni lepoti in oplemenitena z božjo milostjo (prim. CS 22, 1).

1702

Božja podoba je navzoča v vsakem človeku. Svoj sij razodeva v občestvu oseb, po "sličnosti" z zedinjenjem božjih oseb med seboj. (prim. 2. pogl.).

1703

Človeška oseba, obdarovana z "duhovno in neumrljivo" dušo (CS 14), je "na zemlji edina stvar, katero je Bog hotel zaradi nje same" (CS 24, 3). Od svojega spočetja naprej je določena za večno blaženost.

1704

Človeška oseba je deležna luči in moči božjega Duha. Sposobna je s svojim razumom dojeti red stvarnosti, kakor ga je vzpostavil Stvarnik. S svojo voljo je sposobna, da se sama od sebe usmerja k svoji resnični dobrini. Svojo popolnost najde s v tem, da "išče in ljubi to, kar je resnično in dobro" (CS 15, 2).

1705

Na temelju svoje duše in svojih duhovnih sposobnosti razuma in volje je človek obdarjen s svobodo, "odličnim znamenjem bogopodobnosti" (CS 17).

1706

Človek s svojim razumom spozna božji glas, ki ga priganja, da naj "dela dobro in se izogiblje zlega" (CS 16). Vsakdo mora slediti tej postavi, ki zveni v vesti in ki se izpolnjuje v ljubezni do Boga in do bližnjega. Izvrševanje (prakticiranje?) nravnega življenja (zakaj ne: življenje po nravnih načelih?) pričuje za dostojanstvo osebe.