Domov/Katekizem/KKC 355–368

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 355–368

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 6. odstavek: Človek

6. odstavek: Človek

355

"Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril" (1 Mz 1,27). človek zavzema edinstveno mesto v stvarstvu: je "po božji podobi" (I); v svoji lastni naravi združuje duhovni in snovni svet (II); ustvarjen je kot "mož in žena" (III); Bog ga je postavil v svoje prijateljstvo (IV).

I. Po Božji podobi

356

Od vseh vidnih stvari je samo človek "sposoben spoznavati in ljubiti svojega Stvarnika" (CS 12,3); je "edina stvar, katero je Bog hotel zaradi nje same" (CS 24,3); samo on je poklican, da bi bil po spoznanju in ljubezni deležen božjega življenja. Za ta namen (cilj) je bil ustvarjen, in to je temeljni razlog za njegovo dostojanstvo:

Kateri razlog Te je nagnil, da si postavil človeka v tako veliko dostojanstvo? Neprecenljiva ljubezen, s katero si v samem sebi gledal svojo stvar in si se vanjo zaljubil; kajti iz ljubezni si jo ustvaril in iz ljubezni si ji dal takšno bit, ki je sposobna uživati Tvojo večno dobroto (sv. Katarina Sienska, dial. 4,13).

357

Ker je ustvarjen po božji podobi, ima posamezen človek dostojanstvo osebe: ni samo nekaj, marveč nekdo. Sposoben je spoznati samega sebe, se imeti v posesti in se svobodno darovati ter vstopiti v občestvo z drugimi osebami; in poklican je po milosti k zavezi s svojim Stvarnikom, in more mu dati odgovor vere in ljubezni, katerega nihče drug ne more dati namesto njega.

358

Bog je vse ustvaril za človeka (prim. CS 12,1; 24,3; 39,1), toda človek je bil ustvarjen, da bi služil in ljubil Boga ter mu prinašal v daritev celotno stvarstvo:

Katero bitje je torej, ki prihaja v bivanje obdano s tolikim cenjenjem? To je človek, ta veliki in čudoviti živi lik, božjim očem dragocenejši kakor celotno stvarstvo: za človeka obstajajo nebo in zemlja in morje ter celota stvarstva; njegovo odrešenje je pomenilo Bogu toliko, da zaradi njega celo svojemu edinemu Sinu ni prizanesel. Kajti Bog je nenehno storil vse, samo da bi omogočil človeku dvigniti se prav do Boga in sesti na njegovo desnico (sv. Janez Zlatousti, serm. in Gen. 2,1).

359

"V resnici samo v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zasije skrivnost človeka" (CS 22,1):

Sv. Pavel nas uči, da sta dva človeka pri izvoru človeškega rodu: Adam in Kristus... Prvi Adam, tako pravi sv. Pavel, je bil ustvarjen kot človeško bitje, ki je prejelo življenje; poslednji je duhovno bitje, ki daje življenje. Prvi je bil ustvarjen od poslednjega, od katerega je prejel oživljajočo dušo, ki mu daje, da živi... Drugi Adam je vzpostavil svojo podobo v prvega Adama tedaj, ko ga je oblikoval. Od tu prihaja, da je naložil nase njegovo vlogo in prejel ime, da ne bi pustil propasti tistega, katerega je ustvaril po svoji podobi. Prvi Adam, poslednji Adam: prvi ima začetek, poslednji nima konca. Kajti poslednji je v resnici prvi, kakor je sam rekel: "Jaz sem Prvi in Poslednji" (sv. Peter Krizolog, serm. 117).

360

Zaradi skupnosti izvora sestavlja človeški rod enoto. Bog je namreč "iz enega ustvaril ves človeški rod" (Apd 17,26; prim. Tob 8,6):

Čudovit pogled, ki nam da zreti na človeški rod v enoti njegovega izvora v Bogu (...); v enoti njegove narave, sestavljene pri vseh enako iz snovnega telesa in duhovne duše; v enoti njegovega neposrednega cilja in poslanstva v svetu; v enoti njegovega bivališča na zemlji, ki imajo vsi ljudje po naravnem pravu pravico uporabljati njene dobrine za vzdrževanje in razvijanje življenja; v enoti njegovega nadnaravnega cilja: Boga samega, h kateremu moramo vsi težiti; v enoti sredstev za dosego tega cilja; (...) v enoti odkupnine za vse po Kristusu (Pij XII., enc. "Summi pontificatus"; prim. N 1).

361

Ne da bi izključeval bogato različnost oseb, kultur in ljudstev, nam "ta zakon človeške solidarnosti in ljubezni" (pr.t.) zagotavlja, da so vsi ljudje v resnici bratje.

II. Corpore et anima unus (enota iz telesa in duše)

362

človeška oseba, ustvarjena po božji podobi, je eno bitje, ki je hkrati telesno in duhovno. Svetopisemska pripoved izraža to realnost s simbolično govorico, ko trdi: "Tedaj je naredil Gospod Bog človeka iz prahu zemlje in mu vdahnil v obličje oživljajočega duha. Tako je postal človek živo bitje" (1 Mz 2,7). Celotni človek je torej hoten od Boga.

363

Izraz duša označuje v Svetem pismu pogostokrat človeško življenje (prim. Mt 16,25-26; Jn 15,13) ali celotno človeško osebo (prim. Apd 2,41). Oznašuje pa tudi to, kar je najbolj notranjega v človeku (prim. Mt 26,38; Jn 12,27) in najdragocenejšega v njem (prim. Mt 10,28; 2 Mkb 6,30), to, po čemer je še posebej podoben Bogu: "duša" pomeni duhovno počelo v človeku.

364

človekovo telo je deležno dostojanstva "božje podobe": človeško je to telo prav zaradi tega, ker ga oživlja duhovna duša; in človeška oseba v celoti je tista, ki je določena, da v Kristusovem telesu postane tempelj Svetega Duha (prim. 1 Kor 6,19-20; 15,44-45):

"Kot enota iz telesa in duše si človek po svoji telesnosti privzema prvine iz tvarnega sveta, tako da te po človeku dosegajo svoj vrhunec in dvigajo glas za svobodno poveličevanje Stvarnika. Zato človeku ni dovoljeno prezirati telesnega življenja; nasprotno, človek mora imeti svoje telo za nekaj dobrega in vrednega časti, ker ga je Bog ustvaril in ga določil za vstajenje poslednji dan" (CS 14,1).

365

Enota duše in telesa je tako globoka, da moramo gledati na dušo kot na "lik" telesa (prim. koncil v Vienni leta 1312: DS 902); to se pravi: zaradi duhovne duše je telo, ki je sestavljeno iz tvari, človeško in živo telo; duh in tvar v človeku nista dve zedinjeni naravi, marveč sestavlja njuna zedinjenost eno samo naravo.

366

Cerkev uči, da vsako duhovno dušo neposredno ustvari Bog (prim. Pij XII., enc. "Humani generis", 1950: DS 3896; Vblj 8) - duše ne "proizvedejo" starši - in da je neumrljiva (prim. 5. lateranski koncil leta 1513: DS 1440): ob svoji ločitvi od telesa v smrti ne propade in se bo znova zedinila s telesom ob končnem vstajenju.

367

Včasih se dogodi, da kdo dušo razlikuje od duha. Tako sv. Pavel moli, da bi Bog ohranil brez graje celotno naše bitje, to je našega "duha, dušo in telo (...), dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus" (1 Tes 5,23). Cerkev uči, da to razlikovanje ne uvaja dvojnosti v dušo (prim. 4. carigrajski koncil leta 870: DS 657). "Duh" pomeni, da je človek, kakor hitro je ustvarjen, naravnan k nadnaravnemu cilju (1. vat. koncil: DS 3005; prim. CS 22,5), in da je njegova duša sposobna biti po nezasluženem daru dvignjena k občestvu z Bogom (prim. Pij XII., enc. "Humani generis", 1950: DS 3891).

368

Duhovno izročilo Cerkve poudarja tudi srce, v svetopisemskem pomenu "bitnega dna", "notranjosti" (Jer 31,33), kjer se oseba odloči ali ne odloči za Boga (prim. 5 Mz 6,5; 29,3; Iz 29,13; Ezk 36,26; Mt 6,21; Lk 8,15; Rim 5,5).