Ker je ustvarjen po božji podobi, ima posamezen človek dostojanstvo osebe: ni samo nekaj, marveč nekdo. Sposoben je spoznati samega sebe, se imeti v posesti in se svobodno darovati ter vstopiti v občestvo z drugimi osebami; in poklican je po milosti k zavezi s svojim Stvarnikom, in more mu dati odgovor vere in ljubezni, katerega nihče drug ne more dati namesto njega.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 6. odstavek: Človek › I. Po Božji podobi
Bog je vse ustvaril za človeka (prim. CS 12,1; 24,3; 39,1), toda človek je bil ustvarjen, da bi služil in ljubil Boga ter mu prinašal v daritev celotno stvarstvo:
Katero bitje je torej, ki prihaja v bivanje obdano s tolikim cenjenjem? To je človek, ta veliki in čudoviti živi lik, božjim očem dragocenejši kakor celotno stvarstvo: za človeka obstajajo nebo in zemlja in morje ter celota stvarstva; njegovo odrešenje je pomenilo Bogu toliko, da zaradi njega celo svojemu edinemu Sinu ni prizanesel. Kajti Bog je nenehno storil vse, samo da bi omogočil človeku dvigniti se prav do Boga in sesti na njegovo desnico (sv. Janez Zlatousti, serm. in Gen. 2,1).
"V resnici samo v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zasije skrivnost človeka" (CS 22,1):
Sv. Pavel nas uči, da sta dva človeka pri izvoru človeškega rodu: Adam in Kristus... Prvi Adam, tako pravi sv. Pavel, je bil ustvarjen kot človeško bitje, ki je prejelo življenje; poslednji je duhovno bitje, ki daje življenje. Prvi je bil ustvarjen od poslednjega, od katerega je prejel oživljajočo dušo, ki mu daje, da živi... Drugi Adam je vzpostavil svojo podobo v prvega Adama tedaj, ko ga je oblikoval. Od tu prihaja, da je naložil nase njegovo vlogo in prejel ime, da ne bi pustil propasti tistega, katerega je ustvaril po svoji podobi. Prvi Adam, poslednji Adam: prvi ima začetek, poslednji nima konca. Kajti poslednji je v resnici prvi, kakor je sam rekel: "Jaz sem Prvi in Poslednji" (sv. Peter Krizolog, serm. 117).
Zaradi skupnosti izvora sestavlja človeški rod enoto. Bog je namreč "iz enega ustvaril ves človeški rod" (Apd 17,26; prim. Tob 8,6):
Čudovit pogled, ki nam da zreti na človeški rod v enoti njegovega izvora v Bogu (...); v enoti njegove narave, sestavljene pri vseh enako iz snovnega telesa in duhovne duše; v enoti njegovega neposrednega cilja in poslanstva v svetu; v enoti njegovega bivališča na zemlji, ki imajo vsi ljudje po naravnem pravu pravico uporabljati njene dobrine za vzdrževanje in razvijanje življenja; v enoti njegovega nadnaravnega cilja: Boga samega, h kateremu moramo vsi težiti; v enoti sredstev za dosego tega cilja; (...) v enoti odkupnine za vse po Kristusu (Pij XII., enc. "Summi pontificatus"; prim. N 1).
Ne da bi izključeval bogato različnost oseb, kultur in ljudstev, nam "ta zakon človeške solidarnosti in ljubezni" (pr.t.) zagotavlja, da so vsi ljudje v resnici bratje.