Domov/Katekizem/KKC 1700

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1700

Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe

1698

Prvo in poslednje navezovališče (izhodišče in cilj) takšne kateheze bo vedno Jezus Kristus, ki je "pot, resnica in življenje" (Jn 14,6). Če Kristusovi verniki gledajo nanj v veri, morejo upati, da bo on sam uresničil v njih svoje obljube, in da bodo ljubeč ga z ljubeznijo, s katero jih je on ljubil, izvrševali dela, ki ustrezajo njihovemu dostojanstvu:

Prosim vas, pomislite, da je naš Gospod Jezus Kristus vaša resnična glava in da ste vi njegovi udje. On je vam to, kar je glava svojim udom; vse, kar je njegovo, je vaše, njegov duh, njegovo srce, njegovo telo, njegova duša in vse njene zmožnosti in vi jih morate uporabljati kot to, kar je vaše, da boste služili Bogu, ga hvalili, ljubili in poveličevali. Vi pripadate njemu, kakor udje pripadajo svoji glavi. Zato naš Gospod goreče želi uporabljati vse tisto, kar je v vas, kakor nekaj, kar je njegovega, za službo Očetu in za slavo svojega Očeta (sv. Janez Eudes, cord. 1,5).

Življenje je meni Kristus (Flp 1,21).

P R V I O D D E L E K

ČLOVEKOVOVA POKLICANOST

ŽIVLJENJE V DUHU

1699

Življenje v Svetem Duhu izpolni človekovo poklicanost (prvo poglavje). Življenje v Svetem Duhu sestoji iz božje ljubezni in človeške solidarnosti (drugo poglavje). Podeli se po milosti kot odrešenje in zveličanje (tretje poglavje).

Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe

1700

Dostojanstvo človeške osebe se zakoreninja v njeni ustvarjenosti po božji podobi in sličnosti (l.čl.); izpolnjuje se v poklicanosti k blaženosti v Bogu (2.čl.). Človeku je lastno, da se svobodno odloča za to dovršitev (3.čl.). S svojimi premišljenimi dejanji (4.čl.) se človeška oseba prilikuje, ali pa ne prilikuje dobrini, ki jo obljublja Bog in ki zanjo pričuje vest (5.čl.). Ljudje sami sebe in rastejo od znotraj: iz celotnega svojega življenja, čutnega in duhovnega, napravljajo gradivo za svojo rast (6.čl.). S pomočjo milosti rastejo v kreposti (7.čl.), se izogibljejo greha in se, če so ga storili, kakor izgubljeni sin (prim. Lk 15,11-31) izročijo usmiljenju našega nebeškega Očeta (8.čl.). Tako se približajo popolnosti ljubezni.

1.člen ČLOVEK KOT BOŽJA PODOBA

1701

"Kristus z razodetjem skrivnosti Očeta in njegove ljubezni človeku v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost" (CS 22,1). V Kristusu, ki je "podoba nevidnega Boga" (Kol 1,15; prim. 2 Kor 4,4), je bil človek ustvarjen po Stvarnikovi "podobi in sličnosti". V Kristusu, odrešeniku in zveličarju, je božja podoba, popačena s prvim grehom, bila obnovljena v svoji prvotni lepoti in oplemenitena z božjo milostjo (prim. CS 22, 1).

1702

Božja podoba je navzoča v vsakem človeku. Svoj sij razodeva v občestvu oseb, po "sličnosti" z zedinjenjem božjih oseb med seboj. (prim. 2. pogl.).