Mož in žena, ustvarjena skupaj, sta od Boga hotena kot drug za drugega. Božja beseda nam daje to razumeti na osnovi različnih potez svetega besedila. "Ni dobro človeku samemu biti. Naredim naj mu pomočnico, njemu primerno" (1 Mz 2,18). Nobena žival ne more biti človeku "vis-B-vis", sogovornik (1 Mz 2,19-20). Žena, ki jo je Bog "naredil" iz rebra, vzetega človeku, in ki jo je privedel k človeku, prebudi s človekove strani vzklik občudovanja, klic ljubezni in občestva: "To je zdaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa" (1 Mz 2,23). Mož odkrije ženo kot svoj drugi "jaz" iste človeškosti.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 6. odstavek: Človek › III. Moža in ženo ju je ustvaril
Mož in žena sta narejena "drug za drugega". Ne kakor da bi ju Bog naredil le "naspol", in kot "necelotna": ustvaril ju je za občestvo oseb, v katerem more vsakdo biti "pomoč" za drugega, ker sta hkrati enaka kot osebi ("kost iz mojih kosti...") in komplementarna (dopolnjujoča se) kot moški in ženska. V zakonu ju Bog združuje tako, da kot "eno telo" (1 Mz 2,24) moreta predajati naprej človeško življenje: "Rodita in se množita ter napolnita zemljo" (1 Mz 1,28). Ko predajata svojim potomcem človeško življenje, tedaj mož in žena kot zakonca in starša na edinstven način sodelujeta pri Stvarnikovem delu (prim. CS 50,1).
V božjem načrtu imata mož in žena poklicanost da "si kot božja oskrbnika podvržeta" zemljo (1 Mz 1,28). Ta suverenost (vladarstvo) ne sme biti samovoljno in pokončevalno gospodovanje. Po podobi Stvarnika, ki ljubi vse, kar biva (prim. Mdr 11,24), sta mož in žena poklicana, da bi izvrševala delež pri božji previdnosti v odnosu do stvari. Odtod njuna odgovornost za svet, ki jima ga je Bog zaupal.
IV. Človek v raju
Prvi človek ni bil samo ustvarjen kot dober, ampak je bil postavljen v takšno prijateljstvo s svojim Stvarnikom in v harmonijo sam s seboj ter s stvarstvom okoli sebe, da bo to troje preseženo šele s slavo novega stvarjenja v Kristusu.
Ko Cerkev avtentično razlaga simbolizem svetopisemske govorice v luči Nove zaveze in izročila, uči, da so naši prvi starši Adam in Eva bili postavljeni v stanje prvotne "svetosti in pravičnosti" (tridentinski koncil: DS 1511). Ta milost prvotne svetosti je bila "deležnost pri božjem življenju" (C 2).