Domov/Katekizem/KKC 369–373

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 369–373

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 6. odstavek: Človek › III. Moža in ženo ju je ustvaril

III. Moža in ženo ju je ustvaril

Enakost in razlika hoteni od Boga

369

Mož in žena sta bila ustvarjena, to se pravi, od Boga sta hotena: z ene strani v popolni enakosti, kolikor sta človeški osebi, in z druge strani v njuni biti moža in žene. "Biti mož" in "biti žena" je nekaj dobrega in hotenega od Boga: mož in žena imata neizgubljivo dostojanstvo, ki jima prihaja neposredno od Boga, njunega stvarnika (prim. 1 Mz 2,7.22). Mož in žena sta s prav istim dostojanstvom "po božji podobi". V svoji "biti-mož" in svoji "biti-žena" odsevata stvarnikovo modrost in dobroto.

370

Bog ni po človekovi podobi. Ni ne mož ne žena. Bog je zgolj duh, v katerem ni mesta za različnost spolov. Vendar "popolnosti" moža in žene odsevajo nekaj od neskončne popolnosti Boga: popolnosti matere (prim. Iz 49,14-15; 66,13; Ps 130,2-3) in popolnosti očeta ter soproga (prim. Oz 11,1-4; Jer 3,4-19).

"Drug za drugega" - "enota v dvoje"

371

Mož in žena, ustvarjena skupaj, sta od Boga hotena kot drug za drugega. Božja beseda nam daje to razumeti na osnovi različnih potez svetega besedila. "Ni dobro človeku samemu biti. Naredim naj mu pomočnico, njemu primerno" (1 Mz 2,18). Nobena žival ne more biti človeku "vis-B-vis", sogovornik (1 Mz 2,19-20). Žena, ki jo je Bog "naredil" iz rebra, vzetega človeku, in ki jo je privedel k človeku, prebudi s človekove strani vzklik občudovanja, klic ljubezni in občestva: "To je zdaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa" (1 Mz 2,23). Mož odkrije ženo kot svoj drugi "jaz" iste človeškosti.

372

Mož in žena sta narejena "drug za drugega". Ne kakor da bi ju Bog naredil le "naspol", in kot "necelotna": ustvaril ju je za občestvo oseb, v katerem more vsakdo biti "pomoč" za drugega, ker sta hkrati enaka kot osebi ("kost iz mojih kosti...") in komplementarna (dopolnjujoča se) kot moški in ženska. V zakonu ju Bog združuje tako, da kot "eno telo" (1 Mz 2,24) moreta predajati naprej človeško življenje: "Rodita in se množita ter napolnita zemljo" (1 Mz 1,28). Ko predajata svojim potomcem človeško življenje, tedaj mož in žena kot zakonca in starša na edinstven način sodelujeta pri Stvarnikovem delu (prim. CS 50,1).

373

V božjem načrtu imata mož in žena poklicanost da "si kot božja oskrbnika podvržeta" zemljo (1 Mz 1,28). Ta suverenost (vladarstvo) ne sme biti samovoljno in pokončevalno gospodovanje. Po podobi Stvarnika, ki ljubi vse, kar biva (prim. Mdr 11,24), sta mož in žena poklicana, da bi izvrševala delež pri božji previdnosti v odnosu do stvari. Odtod njuna odgovornost za svet, ki jima ga je Bog zaupal.