Življenje v Svetem Duhu izpolni človekovo poklicanost (prvo poglavje). Življenje v Svetem Duhu sestoji iz božje ljubezni in človeške solidarnosti (drugo poglavje). Podeli se po milosti kot odrešenje in zveličanje (tretje poglavje).
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe
Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe
Dostojanstvo človeške osebe se zakoreninja v njeni ustvarjenosti po božji podobi in sličnosti (l.čl.); izpolnjuje se v poklicanosti k blaženosti v Bogu (2.čl.). Človeku je lastno, da se svobodno odloča za to dovršitev (3.čl.). S svojimi premišljenimi dejanji (4.čl.) se človeška oseba prilikuje, ali pa ne prilikuje dobrini, ki jo obljublja Bog in ki zanjo pričuje vest (5.čl.). Ljudje sami sebe in rastejo od znotraj: iz celotnega svojega življenja, čutnega in duhovnega, napravljajo gradivo za svojo rast (6.čl.). S pomočjo milosti rastejo v kreposti (7.čl.), se izogibljejo greha in se, če so ga storili, kakor izgubljeni sin (prim. Lk 15,11-31) izročijo usmiljenju našega nebeškega Očeta (8.čl.). Tako se približajo popolnosti ljubezni.
1.člen ČLOVEK KOT BOŽJA PODOBA
"Kristus z razodetjem skrivnosti Očeta in njegove ljubezni človeku v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost" (CS 22,1). V Kristusu, ki je "podoba nevidnega Boga" (Kol 1,15; prim. 2 Kor 4,4), je bil človek ustvarjen po Stvarnikovi "podobi in sličnosti". V Kristusu, odrešeniku in zveličarju, je božja podoba, popačena s prvim grehom, bila obnovljena v svoji prvotni lepoti in oplemenitena z božjo milostjo (prim. CS 22, 1).
Božja podoba je navzoča v vsakem človeku. Svoj sij razodeva v občestvu oseb, po "sličnosti" z zedinjenjem božjih oseb med seboj. (prim. 2. pogl.).
Človeška oseba, obdarovana z "duhovno in neumrljivo" dušo (CS 14), je "na zemlji edina stvar, katero je Bog hotel zaradi nje same" (CS 24, 3). Od svojega spočetja naprej je določena za večno blaženost.