Domov/Katekizem/KKC 1700–1706

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1700–1706

Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe

Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe

1700

Dostojanstvo človeške osebe se zakoreninja v njeni ustvarjenosti po božji podobi in sličnosti (l.čl.); izpolnjuje se v poklicanosti k blaženosti v Bogu (2.čl.). Človeku je lastno, da se svobodno odloča za to dovršitev (3.čl.). S svojimi premišljenimi dejanji (4.čl.) se človeška oseba prilikuje, ali pa ne prilikuje dobrini, ki jo obljublja Bog in ki zanjo pričuje vest (5.čl.). Ljudje sami sebe in rastejo od znotraj: iz celotnega svojega življenja, čutnega in duhovnega, napravljajo gradivo za svojo rast (6.čl.). S pomočjo milosti rastejo v kreposti (7.čl.), se izogibljejo greha in se, če so ga storili, kakor izgubljeni sin (prim. Lk 15,11-31) izročijo usmiljenju našega nebeškega Očeta (8.čl.). Tako se približajo popolnosti ljubezni.

1.člen ČLOVEK KOT BOŽJA PODOBA

1701

"Kristus z razodetjem skrivnosti Očeta in njegove ljubezni človeku v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost" (CS 22,1). V Kristusu, ki je "podoba nevidnega Boga" (Kol 1,15; prim. 2 Kor 4,4), je bil človek ustvarjen po Stvarnikovi "podobi in sličnosti". V Kristusu, odrešeniku in zveličarju, je božja podoba, popačena s prvim grehom, bila obnovljena v svoji prvotni lepoti in oplemenitena z božjo milostjo (prim. CS 22, 1).

1702

Božja podoba je navzoča v vsakem človeku. Svoj sij razodeva v občestvu oseb, po "sličnosti" z zedinjenjem božjih oseb med seboj. (prim. 2. pogl.).

1703

Človeška oseba, obdarovana z "duhovno in neumrljivo" dušo (CS 14), je "na zemlji edina stvar, katero je Bog hotel zaradi nje same" (CS 24, 3). Od svojega spočetja naprej je določena za večno blaženost.

1704

Človeška oseba je deležna luči in moči božjega Duha. Sposobna je s svojim razumom dojeti red stvarnosti, kakor ga je vzpostavil Stvarnik. S svojo voljo je sposobna, da se sama od sebe usmerja k svoji resnični dobrini. Svojo popolnost najde s v tem, da "išče in ljubi to, kar je resnično in dobro" (CS 15, 2).

1705

Na temelju svoje duše in svojih duhovnih sposobnosti razuma in volje je človek obdarjen s svobodo, "odličnim znamenjem bogopodobnosti" (CS 17).

1706

Človek s svojim razumom spozna božji glas, ki ga priganja, da naj "dela dobro in se izogiblje zlega" (CS 16). Vsakdo mora slediti tej postavi, ki zveni v vesti in ki se izpolnjuje v ljubezni do Boga in do bližnjega. Izvrševanje (prakticiranje?) nravnega življenja (zakaj ne: življenje po nravnih načelih?) pričuje za dostojanstvo osebe.