Katekizem katoliške Cerkve

KKC 361

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 6. odstavek: Človek › I. Po Božji podobi

359

"V resnici samo v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zasije skrivnost človeka" (CS 22,1):

Sv. Pavel nas uči, da sta dva človeka pri izvoru človeškega rodu: Adam in Kristus... Prvi Adam, tako pravi sv. Pavel, je bil ustvarjen kot človeško bitje, ki je prejelo življenje; poslednji je duhovno bitje, ki daje življenje. Prvi je bil ustvarjen od poslednjega, od katerega je prejel oživljajočo dušo, ki mu daje, da živi... Drugi Adam je vzpostavil svojo podobo v prvega Adama tedaj, ko ga je oblikoval. Od tu prihaja, da je naložil nase njegovo vlogo in prejel ime, da ne bi pustil propasti tistega, katerega je ustvaril po svoji podobi. Prvi Adam, poslednji Adam: prvi ima začetek, poslednji nima konca. Kajti poslednji je v resnici prvi, kakor je sam rekel: "Jaz sem Prvi in Poslednji" (sv. Peter Krizolog, serm. 117).

360

Zaradi skupnosti izvora sestavlja človeški rod enoto. Bog je namreč "iz enega ustvaril ves človeški rod" (Apd 17,26; prim. Tob 8,6):

Čudovit pogled, ki nam da zreti na človeški rod v enoti njegovega izvora v Bogu (...); v enoti njegove narave, sestavljene pri vseh enako iz snovnega telesa in duhovne duše; v enoti njegovega neposrednega cilja in poslanstva v svetu; v enoti njegovega bivališča na zemlji, ki imajo vsi ljudje po naravnem pravu pravico uporabljati njene dobrine za vzdrževanje in razvijanje življenja; v enoti njegovega nadnaravnega cilja: Boga samega, h kateremu moramo vsi težiti; v enoti sredstev za dosego tega cilja; (...) v enoti odkupnine za vse po Kristusu (Pij XII., enc. "Summi pontificatus"; prim. N 1).

361

Ne da bi izključeval bogato različnost oseb, kultur in ljudstev, nam "ta zakon človeške solidarnosti in ljubezni" (pr.t.) zagotavlja, da so vsi ljudje v resnici bratje.

II. Corpore et anima unus (enota iz telesa in duše)

362

človeška oseba, ustvarjena po božji podobi, je eno bitje, ki je hkrati telesno in duhovno. Svetopisemska pripoved izraža to realnost s simbolično govorico, ko trdi: "Tedaj je naredil Gospod Bog človeka iz prahu zemlje in mu vdahnil v obličje oživljajočega duha. Tako je postal človek živo bitje" (1 Mz 2,7). Celotni človek je torej hoten od Boga.

363

Izraz duša označuje v Svetem pismu pogostokrat človeško življenje (prim. Mt 16,25-26; Jn 15,13) ali celotno človeško osebo (prim. Apd 2,41). Oznašuje pa tudi to, kar je najbolj notranjega v človeku (prim. Mt 26,38; Jn 12,27) in najdragocenejšega v njem (prim. Mt 10,28; 2 Mkb 6,30), to, po čemer je še posebej podoben Bogu: "duša" pomeni duhovno počelo v človeku.