Domov/Župnije/Zagorje

Predstavitev župnije

Župnija Zagorje

ZavetnikSv. Helena, cesarica
Godovni dan16. avgust
ShodBinkoštna nedelja
Podružnice4
fotografija — Cerkev sv. Helene

O župniji

Življenje in zgodovina župnije

Zgodovina župnije Zagorje je tesno povezana s staro cerkveno organizacijo na Pivškem. Območje je prvotno pripadalo župniji sv. Štefana papeža in mučenca v Košani, ki jo Janez Höfler uvršča med pražupnije, nastale že v 10. ali 11. stoletju. V pisnih virih je košanska župnija prvič izpričana leta 1247. Bila je ena najstarejših in ozemeljsko najobsežnejših cerkvenih enot na tem območju, iz nje pa so se pozneje razvile manjše dušnopastirske enote, med njimi tudi zagorski vikariat. K njegovemu območju so sodile vasi Zagorje, Drskovče, Kilovče, Parje in Šilentabor.

Preden je Zagorje postalo cerkveno središče tega dela Pivške kotline, je bil sedež duhovne oskrbe pri cerkvi sv. Martina na Šilentaboru. Tamkajšnja kaplanija oziroma kuracija je zanesljivo izpričana leta 1684, Valvasor pa jo je leta 1689 označil kot vikariat. Kaplan ni bil povsem samostojen: predlagal ga je košanski župnik, imenovanje pa je potrjeval tržaški škof. Takšen način imenovanja je dokumentiran leta 1686.

Ob koncu 17. stoletja je bilo težišče dušnopastirskega življenja preneseno s Šilentabora v Zagorje. Viri glede natančne letnice niso povsem enotni. Popis iz leta 1690 kaplanijo že postavlja v Zagorje, vizitacijski zapis iz leta 1694 pa izrecno pravi, da je bila tja prenesena iz cerkve sv. Martina. Starejša lokalna literatura je prenos postavljala šele v leto 1722, medtem ko košanski urbar in inventar iz leta 1720 kaplanijo še vedno povezujeta s Šilentaborom. Najverjetneje je šlo za daljši proces, pri katerem se je dejanski sedež duhovnika postopoma preselil v večje in dostopnejše Zagorje, nekatere stare upravne oznake pa so se ohranile še nekaj časa.

Zagorski vikar je tudi po preselitvi ostal podrejen košanskemu župniku. Leta 1740 je ponovno izpričano, da ga je košanski župnik predlagal, škof pa potrdil. V cerkvenem popisu iz leta 1783 je Zagorje še vedno navedeno kot vikariat. Takšen položaj je trajal vse do leta 1929, ko je bila v Zagorju ustanovljena samostojna župnija. Ta letnica pomeni konec večstoletnega razvoja od podružnične cerkve in sedeža odvisne kaplanijo do samostojnega župnijskega središča.

Pomemben del življenja župnije so bile že od nekdaj podružnične cerkve. Nekatere so precej starejše od samostojne zagorske župnije. Cerkev sv. Justa v Parjah ima srednjeveško jedro in gotski, križnorebrasto obokani prezbiterij iz 15. stoletja, cerkev v Drskovčah pa je v jedru gotska in hrani ostanke srednjeveške poslikave. Najstarejše stavbne korenine ima cerkev sv. Martina na Šilentaboru: njena prvotna zasnova je romanska, prezbiterij je gotski, freske pa izvirajo iz časa okoli leta 1460. Ta mreža cerkva kaže, da je bilo versko življenje po vaseh razvito že dolgo pred formalno ustanovitvijo župnije.

Leta 1973 je bila župnija Zagorje iz bistriške dekanije prestavljena v postojnsko dekanijo. Danes spada v Škofijo Koper. K njej so uradno prištete podružnične cerkve v Drskovčah, Parjah, na Taboru in Ratečevem Brdu, v Zagorju pa stoji tudi kapela sv. Pavla.

Župnijska cerkev

Cerkev sv. Helene

Lega in tloris

Pravilno orientirana obzidana cerkev stoji sredi vasi. K njej vodita na V in Z strani kamnita baročna portona, zaključena z obeliskoma. V tlorisu si sledijo prezbiterij, ki ima na S prizidano zakristijo, ladja, ki ima na S in J strani prizidano kapelo, in zvonik, vključen v ladjo.

Zgodovina

Cerkev, nekoč podružnica košanske župnije, je prvič omenjena 1684. 1690 je pri cerkvi omenjena kaplanija, 1694 pa vikariat. Stavba je bila prezidana 1789 v poznobaročnem slogu. Vhodno polo z zvonikom in pevskim korom so prizidali 1878. Župnija je bila ustanovljena 1929.

Zunanjščina

Ladja je pravokotna, prezbiterij je ravno zaključen. Tudi kapeli sta pravokotni.

Fasada je členjena z lizenami. V cerkev vodi kamnit profiliran pilastrski portal, zaključen z volutnim sklepnim kamnom. Nad portalom je dvojno okno v kamnitem okvirju. Nad pročeljem se dviga zvonik, ki se v zadnjem nadstropju odpira s kamnitimi linami, pokrit pa je z neobaročno čebulasto-laternasto streho.

Ladjo obteka profiliran podstrešni zidec. Vrata pravokotnega kamnitega portala, ki vodi v ladjo na J strani, so dat. 1836.

Prezbiterij obteka preprost podstrešni zidec.

V zakristijo vodi kamnit pravokoten portal na V strani. Desno od njega je kamnit okenski okvir z vklesano letnico 1819.

Notranjščina

Ladja je s pilastri, ki podpirajo ogredje, razdeljena v tri pole. Banjasti obok je okrašen s štukiranima okvirjema. V osrednji poli se v ladjo s slavoločnima vhodoma odpirata plitvi banjasto obokani kapeli, ki dajeta prostoru značaj centralnosti.

V Z ladijski poli stoji na paru kamnitih stebrov pevski kor, ki so ga podaljšali 1999.

V prezbiterij vodi pilastrski slavolok. Ostenje členijo pilastri, ki podpirajo ogredje in banjasti obok. V S steno je vzidan pravokoten kamnit portal, ki vodi v zakristijo. Na prekladi ima vklesano letnico 1758.

Zakristija je ravno krita.

Oprema

Poznobaročni veliki oltar sv. Helene stebrnega tipa je izdelala notranjska rezbarska delavnica. V poznobaročne oltarne stopnice je vklesana letnica 1795, ki morda označuje tudi leto postavitve oltarja. V glavni niši je kip sv. Helene z izvirno polihromacijo in pozlato. V tron spada tudi slika sv. Helene (o. na pl.). V stranskih nišah diagonalno postavljenih oltarnih kril sta kipa sv. Ivane d’Arc in sv. Barbare. V volutni atiki je kiparska skupina Marijinega kronanja. Vrh obhodnih lokov sta kipa sv. Petra in Pavla. Na tabernaklju, ki ima na vratcih upodobljeno Srce Jezusovo, stoji razpelo z kipoma angelov adorantov.

Stranska oltarja stebrnega tipa z volutno atiko, zasnovana kot par v posnemanju velikega oltarja, stojita v kapelah. V S kapeli je oltar sv. Florijana iz 1838 (dat.). Kip sv. Florijana v niši spremljajo kipa sv. Mateja in sv. Roka ob straneh in relief sv. Ane v atiki. V J kapeli stoji oltar Device Marije iz 1829 (dat.). Novejši kip Device Marije z Detetom v niši spremljajo kipa sv. Ignacija Lojolskega in sv. Antona Padovanskega ob straneh in relief sv. Jožefa v atiki. Na menzi stoji mavčen kip Srca Jezusovega iz 30. let 20. stol.

Prižnico v baročni tradiciji, nameščeno ob slavoloku, je izdelal mojster, ki je oblikoval stranska oltarja.

Kamnit daritveni oltar je bil izdelan 1987 po načrtih Janeza Valentinčiča. Isti arhitekt je zasnoval mizo, ki stoji na desni strani slavoločne stene v ladji. Ob njej stoji neoromanski krstni kamen iz 1891, izklesan z rastlinskimi ornamenti.

Na ograjo pevskega kora sta bila 1999 naslikana sv. Cecilija in sv. kralj David. Dela je vodila Mariborska restavratorska delavnica.

V prezbiteriju je mavčen kip sv. Terezije Deteta Jezusa. V ladji visi misijonsko razpelo s Križanim iz 20. let 20. stol.

V zakristiji stoji omara, katere zgornji del z železnim okovjem je bil izdelan 1789.

Viri in literatura

E. Cevc 1975, str. 94; Gradivo ZVKDS Nova Gorica; J. Höfler 2001, str. 191; S. Vrišer 1983, str. 140, 141, 213; ŽA Zagorje, Župnijska kronika.

notranjščina
glavni oltar

Sv. maše v župniji Zagorje

Maše ob delavnikih (poletni čas)19.30
Maše ob delavnikih (zimski čas)18.30
Nedeljske maše (poletni čas)10.30
Nedeljske maše (zimski čas)10.30

Točen razpored svetih maš in mašne namene za tekoči teden najdete v oznanilih.

Preberite oznanila

Župnijska cerkev

Cerkev
Cerkev sv. Helene
Zavetnik
Sv. Helena, cesarica
God zavetnika
16. avgust
Shod
Binkoštna nedelja
Zgrajena
18. stoletje

Uradni podatki župnije

Naslov
Zagorje 113, 6257 Pivka
Davčna številka
68593937
Matična številka
1421468000
TRR (IBAN)
SI56 6100 0002 9458 083
Banka
Delavska hranilnica d.d.

Dar za župnijo

Sklic za dar
Cerkev
00 1000
Cvetje
00 2000
Karitas
00 3000

Skenirajte UPN QR kodo z aplikacijo mobilne banke — podatki o prejemniku se izpolnijo sami, znesek in sklic vpišete sami.

Kontakt in podatki

Župnija Zagorje

Duhovniki v župniji

Župnik

Blaž Lapanja

NaslovPot na Orlek 22, 6257 Pivka
Mobitel+386 (0)41 260 073 E-poštablaz.lapanja@rkc.si
Duhovni pomočnik

Niko Štrancar