Če je Bog dober in vsemogočen, zakaj toliko trpljenja? Katekizem tega vprašanja ne obide. Prizna, da nanj ni hitrega odgovora in da nanj odgovarja krščanska vera kot celota, ne ena sama razlaga.
Najprej: Bog sveta ni ustvaril dokončanega. Ustvaril ga je na poti k njegovi popolnosti, kar pomeni, da so v njem tudi minljivost, razpadanje in naravno zlo.
Nato: moralno zlo je prišlo v svet po zlorabi svobode — angelske in človeške. Bog svobode ni preklical, ker je ljubezen brez svobode nemogoča. Dopušča zlo, pravi Katekizem, ker zna iz njega potegniti dobro.
To ni tolažba, ki bi jo smeli izgovoriti človeku sredi bolečine. Je resnica, ki jo prepoznamo šele potem — kakor Jožef, ki je bratom, ki so ga prodali, rekel, da je Bog to obrnil v dobro.
Dokončni odgovor krščanstva na zlo ni razlaga, ampak križ. Bog trpljenja ni pojasnil, ampak ga je nase vzel. Zato kristjan pred trpečim človekom ne nastopa z razlagami, ampak s prisotnostjo.
Božja previdnost pa pomeni tudi, da naše življenje ni prepuščeno naključju in da nas Bog vodi tudi po ovinkih, ki jih ne razumemo.
»Vse pripomore k dobremu tistim, ki ljubijo Boga.« (Rim 8,28)