Zakladi naše vere

Božja previdnost in skrivnost zla

5. teden · nedelja, 4. oktober 2026

Če je Bog dober in vsemogočen, zakaj toliko trpljenja? Katekizem tega vprašanja ne obide. Prizna, da nanj ni hitrega odgovora in da nanj odgovarja krščanska vera kot celota, ne ena sama razlaga.

Najprej: Bog sveta ni ustvaril dokončanega. Ustvaril ga je na poti k njegovi popolnosti, kar pomeni, da so v njem tudi minljivost, razpadanje in naravno zlo.

Nato: moralno zlo je prišlo v svet po zlorabi svobode — angelske in človeške. Bog svobode ni preklical, ker je ljubezen brez svobode nemogoča. Dopušča zlo, pravi Katekizem, ker zna iz njega potegniti dobro.

To ni tolažba, ki bi jo smeli izgovoriti človeku sredi bolečine. Je resnica, ki jo prepoznamo šele potem — kakor Jožef, ki je bratom, ki so ga prodali, rekel, da je Bog to obrnil v dobro.

Dokončni odgovor krščanstva na zlo ni razlaga, ampak križ. Bog trpljenja ni pojasnil, ampak ga je nase vzel. Zato kristjan pred trpečim človekom ne nastopa z razlagami, ampak s prisotnostjo.

Božja previdnost pa pomeni tudi, da naše življenje ni prepuščeno naključju in da nas Bog vodi tudi po ovinkih, ki jih ne razumemo.

»Vse pripomore k dobremu tistim, ki ljubijo Boga.« (Rim 8,28)

Za branje naprej KKC 302–314, 385

Za ta teden Pomislimo na eno težko stvar v svojem življenju in jo v molitvi izročimo Bogu.

Iz Katekizma katoliške Cerkve

Členi, na katere se sestavek sklicuje. Vsak člen je povezava na celotno besedilo Katekizma.

V. Bog uresničuje svojo zamisel: Božja previdnost

302

Stvarstvo ima svojo lastno dobrost in popolnost, vendar ni prišlo iz Stvarnikovih rok v celoti dokončano. Ustvarjeno je "v stanju poti" ("in statu viae") naproti poslednji popolnosti, ki jo je treba še doseči in za katero ga je namenil Bog. Ukrepe in posege, s katerimi Bog skrbi za svoje stvarstvo in ga vodi k tej popolnosti, imenujemo božjo previdnost:

Bog ohranja in vlada s svojo previdnostjo vse, kar je ustvaril, "ko z močjo sega od kraja do kraja in vse prijetno ureja" (Mdr 8,1). Kajti "vse je odkrito in očitno njegovim očem" (Heb 4,13), tudi to, kar se bo zgodilo po svobodnem delovanju stvari (prim. 1. vat. koncil: DS 3003).

303

Pričevanje Svetega pisma je enodušno: Skrb božje previdnosti za stvarstvo je konkretna in neposredna; nanaša se na vse, od najmanjših reči do velikih dogodkov sveta in zgodovine. Svete knjige z močjo zatrjujejo absolutno suverenost Boga v potekanju dogajanj: "Naš Bog je vendar v nebesih, stori vse, karkoli hoče" (Ps 115,3); in o Kristusu je rečeno: "Če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl" (Raz 3,7); "V človekovem srcu je mnogo načrtov, a sklep Gospodov uspe" (Prg 19,21).

304

Tako vidimo, kako Sveti Duh, glavni avtor Svetega pisma, često pripisuje dejanja Bogu, ne da bi omenjal drugotne vzroke. To ni primitivna "govorna oblika", marveč globok način opozarjanja na absolutno božje gospostvo nad zgodovino in svetom (prim. Iz 10,5-15; 45,5-7; 5 Mz 32,39; Sir 11,14) ter s tem vzgajanja k zaupanju v Boga. Molitev psalmov je visoka šola tega zaupanja (prim. Ps 22; 32; 35; 103; 138; 138; idr.).

305

Jezus zahteva sinovsko predanost previdnosti nebeškega Očeta, ki skrbi tudi za najmanjše potrebe svojih otrok: "Ne bodite torej v skrbeh in ne sprašujte: 'Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?'(...) Saj ve vaš nebeški Oče, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo" (Mt 6,31-33; prim. 10,29- 31).

Božja previdnost in drugotni vzroki

306

Bog je suvereni Gospodar svojega načrta. Toda za njegovo uresničenje uporablja tudi sodelovanje (concursus) ustvarjenih bitij. To ni znamenje slabosti, temveč veličine in dobrote vsemogočnega Boga. Kajti Bog ne daje svojim stvarem samo tega, da bivajo, marveč tudi dostojanstvo, da one same delujejo, da so vzroki in počela druge drugim in da s tem sodelujejo pri izpolnjevanju božjega načrta.

307

Ljudem Bog celo podeljuje, da morejo imeti svoboden delež pri njegovi previdnosti, ko jim zaupa odgovornost, da si "podvržejo" zemljo in ji gospodujejo (prim. 1 Mz 1,26-28). Bog tako daje ljudem, da so razumni in svobodni vzroki za dopolnjevanje dela stvarjenja, da dovršujejo v stvarstvu harmonijo v svoj blagor in v blagor svojih bližnjih. Kot sodelavci božje volje, često nezavedni, morejo ljudje premišljeno vstopiti v božji načrt s svojimi dejanji, s svojimi molitvami, pa tudi s svojim trpljenjem (prim. Kol 1,24). Tedaj postanejo v polnosti "sodelavci Boga" (1 Kor 3,9; 1 Tes 3,2) in njegovega kraljestva (prim. Kol 4,11).

308

To je resnica, ki je neločljiva od vere v Boga stvarnika: Bog deluje v sleherni dejavnosti ustvarjenih bitij. Bog je prvi vzrok, ki deluje v drugotnih vzrokih in po njih: "Bog je namreč, ki po svojem blagohotnem načrtu v vas dela, da hočete in delate" (Flp 2,13; prim. 1 Kor 12,6). To nikakor ne zmanjšuje dostojanstva ustvarjenega bitja, marveč nasprotno, ta resnica ga povišuje. Priklicano iz nič po božji moči, modrosti in dobroti, ne zmore ustvarjeno bitje ničesar, če je odtrgano od svojega izvora, "saj stvar brez Stvarnika izgine v nič" (CS 36,3); še manj more doseči svoj poslednji cilj brez pomoči milosti (prim. Mt 19,26; Jn 15,5; Flp 4,13).

Božja previdnost in pohujšanje zla

309

Če vsemogočni Bog Oče, Stvarnik urejenega in dobrega sveta, skrbi za vse svoje stvari, zakaj potem obstaja zlo? Na to vprašanje, tako pereče kakor neizogibno, tako boleče kakor skrivnostno, ne more zadoščati nikakršen nagel odgovor. Celota krščanske vere je tista, ki sestavlja odgovor na to vprašanje: dobrost stvarstva, drama greha, potrpežljiva božja ljubezen, ki prihaja človeku naproti s svojimi zavezami, z odrešilnim učlovečenjem Božjega Sina, s podaritvijo Duha, z zbiranjem Cerkve, z močjo zakramentov, s pozivom k osrečujočemu življenju, h kateremu so svobodna bitja vnaprej povabljena, da naj vanj privolijo, a ki se mu morejo - kar je strahotna skrivnost - tudi vnaprej odtegniti. Niti enega vidika krščanskega sporočila ni, ki ne bi bil v nečem odgovor na vprašanje zla.

310

Toda zakaj Bog ni ustvaril tako popolnega sveta, da bi v njem ne moglo obstajati sploh nobeno zlo? Po svoji neskončni mogočnosti bi Bog zmeraj mogel ustvariti kaj boljšega (prim. Sv Tomaž Akv., s.th. 1,25,6). Vendar je Bog v svoji neskončni modrosti in dobroti svobodno hotel ustvariti svet "v stanju poti" naproti svoji poslednji popolnosti. To nastajanje vključuje v božji zamisli skupaj z nastajanjem nekaterih bitij izginjanje drugih, skupaj s popolnejšim tudi manj popolno, skupaj z zgrajevanjem narave tudi njeno rušenje. Skupaj s fizičnim dobrim obstaja torej tudi fizično zlo tako dolgo, dokler stvarstvo ne doseže svoje popolnosti (prim. sv. Tomaž Akv., s.gent. 3,71).

311

Angeli in ljudje, umna in svobodna bitja, morajo potovati k svojemu poslednjemu namenu s svobodnim odločanjem in prednostno ljubeznijo. Torej morejo zabloditi. Dejansko so grešili. Tako je prišlo na svet moralno zlo, ki je brezprimerno hujše kakor pa fizično. Bog ni na nikakršen način, niti neposredno niti posredno, vzrok moralnega zla (prim. sv. Avguštin, lib. 1,1,1; sv. Tomaž Akv., s.th. 1-2,79,1). Pač pa ga dopušča, ker spoštuje svobodo svoje stvari, in zna iz zla na skrivnosten način izvesti dobro:

Ker je namreč vsemogočni Bog (...), ki je neskončno dober, bi na svojih delih ne trpel nikakršnega zla, če bi ne bil tako vsemogočen in dober, da tudi iz zla stori dobro (sv. Avguštin, enchir. 11,3).

312

Tako je sčasoma mogoče odkriti, da more Bog v svoji vsemogočni previdnosti izvesti kar je dobrega iz posledic kakega zla, celo moralnega zla, ki ga povzroče njegove stvari: "Tako me torej niste vi semkaj poslali", pravi Jožef svojim bratom, "temveč Bog; (...) Vi ste sicer hudo namerjali zoper mene, Bog pa je to obrnil na dobro (...) da ohrani pri življenju mnogo ljudi " (1 Mz 45,8; 50,20; prim. Tob 2,12-18 Vul.). Iz največjega moralnega zla, ki je bilo kdajkoli storjeno, namreč iz odklonitve in umora Božjega Sina, povzročenega z grehi vseh ljudi, je Bog po preobilju svoje milosti (prim. Rim 5,20) izvedel največjo izmed dobrin: Kristusovo poveličanje in naše odrešenje. A zlo kljub temu ne postane nekaj dobrega.

313

"Njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu" (Rim 8,28). Pričevanja svetnikov neprestano potrjujejo to resnico:

Tako pravi sv. Katarina Sienska "tistim, ki se pohujšujejo in se upirajo zaradi tega, kar jih doleti": "Vse prihaja iz ljubezni, vse je naravnano na človekovo zveličanje, Bog ne stori ničesar razen s tem namenom" (dial. 4,138).

In sv. Tomaž More malo pred svojim mučeništvom tolaži svojo hčerko: "Nič ne more priti takega, česar bi Bog ne hotel. Vse, kar Bog hoče, pa naj se nam zdi še tako hudo, je v resnici za nas najboljše" (pismo).

In Julijana iz Norwich-a: "Po milosti božji sem torej spoznala, da se mi je treba trdno držati vere in z nič manjšo trdnostjo verovati, da se bo vse dobro izteklo" (...). "Thou shalt see thyself that all MANNER of thing shall be well" (rev. 32).

314

Trdno verujemo, da je Bog Gospodar sveta in zgodovine. Toda pota njegove previdnosti so nam pogosto nepoznana. Šele ob koncu, ko bo minilo naše delno spoznavanje, ko bomo gledali Boga "iz obličja v obličje" (1 Kor 13,12), nam bodo v polnosti poznana pota, po katerih Bog tudi skozi drame zla in greha vodi svoje stvarstvo prav do počitka tiste dokončne "sobote" (prim. 1 Mz 2,2), zaradi katere je ustvaril nebo in zemljo.

7. odstavek: Padec

385

Bog je neskončno dober in vsa njegova dela so dobra. Vendar nihče ne ubeži izkustvu trpljenja, raznovrstnega zla v naravi - zla, ki se kaže kot povezano z lastnimi mejami stvari - in predvsem vprašanju moralnega zla. Odkod prihaja zlo? "Quaerebam unde malum et non erat exitus - Iskal sem, odkod hudo, in nisem našel izhoda", pravi sv. Avguštin (conf. 7,7); in njegovo boleče iskanje je nato našlo izhod samo v njegovem spreobrnjenju k živemu Bogu. Kajti "skrivnost hudobije" (2 Tes 2,7) se osvetli samo v luči "skrivnosti pobožnosti" (1 Tim 3,16). Razodetje božje ljubezni v Kristusu je razkrilo hkrati prostranost zla in tudi preobilje milosti (prim. Rim 5,20). Vprašanju o izvoru zla se moramo torej približati tako, da upiramo pogled vere v njega, ki je edini zmagovalec zla (prim. Lk 11,21-22; Jn 16,11; 1 Jn 3,8).