Človeška oseba, obdarovana z "duhovno in neumrljivo" dušo (CS 14), je "na zemlji edina stvar, katero je Bog hotel zaradi nje same" (CS 24, 3). Od svojega spočetja naprej je določena za večno blaženost.
Tretji del: Življenje v Kristusu › Prvo poglavje: Dostojanstvo človeške osebe
Človeška oseba je deležna luči in moči božjega Duha. Sposobna je s svojim razumom dojeti red stvarnosti, kakor ga je vzpostavil Stvarnik. S svojo voljo je sposobna, da se sama od sebe usmerja k svoji resnični dobrini. Svojo popolnost najde s v tem, da "išče in ljubi to, kar je resnično in dobro" (CS 15, 2).
Na temelju svoje duše in svojih duhovnih sposobnosti razuma in volje je človek obdarjen s svobodo, "odličnim znamenjem bogopodobnosti" (CS 17).
Človek s svojim razumom spozna božji glas, ki ga priganja, da naj "dela dobro in se izogiblje zlega" (CS 16). Vsakdo mora slediti tej postavi, ki zveni v vesti in ki se izpolnjuje v ljubezni do Boga in do bližnjega. Izvrševanje (prakticiranje?) nravnega življenja (zakaj ne: življenje po nravnih načelih?) pričuje za dostojanstvo osebe.
"Zapeljan pod vplivom hudobnega duha je človek takoj od začetka svoje zgodovine zlorabil svojo svobodo (CS 13,1. odstavek). Podlegel je skušnjavi in storil zlo. Človek sicer ohranja hrepenenje po dobrem, toda njegova narava nosi rano izvirnega greha. Postal je nagnjen k zlemu in podvržen zmoti.
Človek je sam v sebi razklan. Zato se vse človekovo življenje, tako posameznika kakor tudi družbe, izkazuje kot dramatičen boj med dobrin in zlim, med lučjo in temo (CS 13, 2).