Zakladi naše vere

Ena, sveta, katoliška, apostolska

11. teden · nedelja, 15. november 2026

Vsako nedeljo izpovemo štiri lastnosti Cerkve. Katekizem pravi, da so to znamenja, ki jih Cerkev nima sama od sebe, ampak jih ima po Kristusu.

Ena. Ena po izviru, po ustanovitelju, po duši. Vendar je enotnost ranjena. Katekizem odkrito govori o razkolih, ki so Kristusovo telo razdelili, in dodaja pomembno stvar: za razdvojenost so bili odgovorni ljudje na obeh straneh, tistih, ki se danes rodijo v ločenih skupnostih, pa ni mogoče dolžiti greha ločitve. Zato Cerkev ekumenizma ne razume kot vljudnost, ampak kot dolžnost.

Sveta. Ne zato, ker bi bili njeni člani brez greha. Sveta je, ker je njena glava svet in ker ima sredstva svetosti. Katekizem pravi, da je Cerkev hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja.

Katoliška pomeni vesoljna, celovita. Katoliška je vsaka krajevna Cerkev, ki je v občestvu s škofom in papežem. Katoliška pomeni tudi, da je poslana vsem — nihče ni izključen po rodu, jeziku ali stanu.

Apostolska. Zgrajena je na apostolih, ohranja njihov nauk in jo vodijo njihovi nasledniki, škofje s papežem na čelu. To ni zgolj zgodovinska vez, ampak jamstvo, da vera ni naša iznajdba.

»Da bi bili vsi eno.« (Jn 17,21)

Za branje naprej KKC 811–822, 823–829, 830–838, 857–865

Za ta teden Zmolimo za edinost kristjanov.

Iz Katekizma katoliške Cerkve

Členi, na katere se sestavek sklicuje. Vsak člen je povezava na celotno besedilo Katekizma.

811

"To je edina Kristusova Cerkev, katero v veroizpovedi priznavamo kot eno, sveto, katoliško in apostolsko" (C 8). Ti štirje med seboj neločljivo povezani pridevki (prim. DS 2888) označujejo bistvene poteze Cerkve in njenega poslanstva. Cerkev jih nima sama iz sebe; Kristus je tisti, ki po Svetem Duhu daje svoji Cerkvi, da je ena, sveta, katoliška in apostolska; in on je tudi tisti, ki jo kliče, naj uresničuje vsako od teh lastnosti.

812

Samo vera more prepoznati, da ima Cerkev te lastnosti iz svojega božjega izvora. Njihova zgodovinska javljanja so znaki (notae), ki tudi jasno govorijo človeškemu razumu. Cerkev je, kakor pravi 1. vatikanski koncil, "zaradi svoje ... svetosti, vesoljne edinosti in nepremagljive trdnosti že sama po sebi velik in stalen nagib verovnosti ter neovrgljivo pričevanje, da ima božje poslanstvo" (DS 3013).

"Sveta skrivnost edinosti Cerkve" (E 2)

I. Cerkev je ena

813

Cerkev je ena po svojem izvoru: "Najgloblji vzor in počelo te skrivnosti je v Trojici oseb enota enega Boga Očeta in Sina v Svetem Duhu" (E 2). Cerkev je ena po svojem ustanovitelju: "Učlovečeni Božji Sin ... je namreč s svojim križem vse ljudi spravil z Bogom, znova vse zedinil v eno ljudstvo in eno telo" (CS 78,3). Cerkev je ena po svoji "duši": "Sveti Duh, ki biva v vernikih in napolnjuje ter vodi vso Cerkev, uresničuje to čudovito občestvo vernikov in vse tako tesno združuje v Kristusu, da je on počelo edinosti Cerkve" (E 2). K bistvu Cerkve torej spada, da je ena:

in tudi en sam Sveti Duh, povsod istoveten; obstaja tudi ena sama devica, ki je postala mati in jo rad imenujem Cerkev (sv. Klemen Aleksandrijski, paed. 1,6).

814

Vendar pa ta Cerkev že od vsega začetka stopa pred nas z veliko raznoličnostjo, ki izhaja iz raznovrstnosti božjih darov in hkrati iz mnogoterosti oseb, ki te darove dobivajo. V enoti božjega ljudstva se zbirajo raznoličnosti ljudstev in kultur. Med udi Cerkve obstaja raznoličnost darov, nalog, položajev in načinov življenja; "v cerkvenem občestvu zakonito obstoje tudi delne Cerkve, ki imajo lastna izročila" (C 13). Veliko bogastvo te raznoličnosti ne nasprotuje edinosti Cerkve. Vendar pa greh in teža njegovih posledic neprestano ogrožata dar edinosti. Tudi apostol mora spodbujati, naj ohranimo "edinost duha z vezjo miru" (Ef 4,3).

815

Katere so te vezi edinosti? "Nad vsem tem naj bo ljubezen, vez, ki dela vse popolno" (Kol 3,14). Toda edinost potujoče Cerkve zagotavljajo tudi vidne vezi občestva:

- izpovedovanje ene same vere, sprejete od apostolov;

- skupno obhajanje bogoslužja, predvsem zakramentov;

- apostolsko nasledstvo po zakramentu sv. reda, ki vzdržuje bratsko slogo v božji družini (prim. E 2; C 14; ZCP, kan. 205).

816

"Edina Kristusova Cerkev ... je tista, ki jo je naš Zveličar po svojem vstajenju izročil Petru, da je njen pastir, in jo njemu ter ostalim apostolom zaupal, da jo razširjajo in vodijo ... Ta Cerkev, na tem svetu ustanovljena in urejena kot družba, obstaja v ("subsistit in") katoliški Cerkvi, katero vodijo Petrov naslednik in škofje, ki so v občestvu z njim" (C 8):

Odlok o ekumenizmu 2. vatikanskega koncila razlaga: "Samo po katoliški Kristusovi Cerkvi, ki je splošen pomoček za zveličanje, je namreč mogoče doseči vso polnost zveličavnih sredstev. Samo zboru apostolov s Petrom na čelu je namreč, kakor verujemo, Gospod zaupal vse dobrine nove zaveze, da vzpostavlja eno Kristusovo telo na zemlji, v katerega se morajo v polnosti včleniti vsi, ki že na neki način pripadajo božjemu ljudstvu" (E 3).

Ranitve edinosti

817

"V tej eni in edini božji Cerkvi so že od začetka nastali nekateri razpori, ki jih apostol ostro graja kot obsodbe vredne; v poznejših stoletjih pa so nastala prostranejša nesoglasja in nemajhne skupnosti so se ločile od popolnega občestva s katoliško Cerkvijo, včasih ne brez krivde ljudi na obeh straneh" (E 3). Do prelomov, ki ranijo edinost Kristusovega telesa (razlikujemo herezijo, apostazijo in shizmo (prim. ZCP, kan. 751)) pride zaradi grehov ljudi:

autem virtus, ibi singularitas, ibi unio, ex quo omnium credentium erat cor unum et anima una (Kjer so grehi, tam je mnoštvo, tam so razkoli, tam so krive vere, tam so prepiri. Kjer pa je krepost, tam je enota, tam je edinost; zaradi tega je bilo srce vseh verujočih eno in duša ena, Origen, hom. in Ezech. 9,1).

818

Tistim, ki se danes rodijo v skupnostih, izhajajočih iz takšnih razdorov, in "v njih pridejo do vere v Kristusa, ne moremo očitati greha ločitve; in katoliška Cerkev jih objema z bratskim spoštovanjem in ljubeznijo ... Ti kristjani so po veri opravičeni in po krstu včlenjeni v Kristusa; zato se po pravici ponašajo s krščanskim imenom in jih otroci katoliške Cerkve upravičeno priznavajo za brate v Gospodu" (E 3).

819

Razen tega je zunaj vidnih meja katoliške Cerkve "mogoče najti več prvin posvečenja in resnice" (C 8): "napisana božja beseda, življenje milosti, vera, upanje in ljubezen ter notranji darovi Svetega Duha in vidne prvine" (E 3; prim. C 15). Kristusov Duh uporablja te Cerkve in cerkvene skupnosti kot odrešenjsko-zveličavna sredstva, katerih moč prihaja iz tiste polnosti milosti in resnice, ki jo je Kristus zaupal katoliški Cerkvi. Vsi ti darovi prihajajo od Kristusa in vodijo k njemu (prim. E 3) ter sami po sebi kličejo h "katoliški edinosti" (C 8).

Edinosti naproti

820

Edinost "je podaril Kristus svoji Cerkvi že takoj od začetka in verujemo, da obstoji v katoliški Cerkvi na neizgubljiv način ter in upamo, da bo rastla iz dneva v dan do dovršitve časov" (E 4). Kristus vedno daje svoji Cerkvi dar edinosti, toda Cerkev mora vedno moliti in delati za to, da bi ohranila, okrepila in dovršila edinost, glede katere Kristus hoče, da jo ima. Zato je Jezus sam molil v uri svojega trpljenja in brez prestanka prosi Očeta za edinost svojih učencev: "... Da bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, naj bodo tudi oni v nama, da bo svet veroval, da si me ti poslal" (Jn 17,21). Hrepenenje po obnovljeni edinosti med vsemi kristjani je Kristusov dar in klic Svetega Duha (prim. E 1).

821

Za ustrezno odgovarjanje na ta poziv se zahteva:

- stalno prenavljanje Cerkve v rastoči zvestobi do svoje poklicanosti. To prenavljanje je gonilna moč gibanja v smeri k edinosti (prim. E 6);

- spreobrnjenje srca z namenom, da bi "bolj težili po čistem evangeljskem življenju" (prim. E 7); razdore namreč povzroča nezvestoba udov Cerkve do Kristusovega daru;

- skupna molitev, kajti "spreobrnjenje srca in svetost življenja skupaj z zasebnimi in javnimi molitvami za edinost kristjanov moramo imeti za dušo vsega ekumenskega gibanja; po pravici moremo to imenovati duhovni ekumenizem" (E 8);

- medsebojno bratsko spoznavanje (prim. E 9);

- ekumenska formacija vernikov in še posebej duhovnikov (prim. E 10);

- dialog (pogovor) med teologi in srečanja med kristjani različnih Cerkva in skupnosti (prim. E 4;9;11);

- sodelovanje med kristjani na raznih področjih služenja ljudem (prim. E 12).

822

Skrb za uresničitev zedinjenja je "stvar celotne Cerkve, tako vernikov kakor pastirjev" (E 5). Treba pa se je tudi zavedati, "da ta sveti načrt, namreč sprava vseh kristjanov v edinosti ene same in edine Kristusove Cerkve, presega človeške moči in zmožnosti". Zato postavljamo vse svoje upanje "v Kristusovo molitev za Cerkev, v Očetovo ljubezen do nas in v moč Svetega Duha" (E 24).

II. Cerkev je sveta

823

"O Cerkvi ... verujemo, da je neuničljivo sveta. Kristus, Božji Sin, ki ga z Očetom in Svetim Duhom slavimo kot 'edino svetega', je namreč Cerkev vzljubil kot svojo nevesto in sam sebe dal zanjo, da bi jo posvetil; združil jo je s seboj kot svoje telo ter jo napolnil s podaritvijo Svetega Duha v božjo slavo" (C 39). Cerkev je torej "sveto božje ljudstvo" (C 12) in njeni člani se imenujejo "sveti" (prim. Raz 9,13; 1 Kor 6,1; 16,1).

824

Cerkev, ki je zedinjena s Kristusom, je od njega posvečena; po njem in v njem postane tudi sama posvečujoča. Vse dejavnosti Cerkve imajo za svoj cilj posvečevanje ljudi v Kristusu in poveličevanje Boga (prim. B 10). V Cerkev je namreč položena "vsa polnost zveličavnih sredstev" (E 3). Cerkev je tista, v kateri "po božji milosti dosegamo svetost" (C 48).

825

Na zemlji je Cerkev "odlikovana z resnično, čeprav nepopolno svetostjo" (C 48). V svojih udih mora popolno svetost žele doseči: "Okrepljene s tolikerimi in tako močnimi zveličavnimi sredstvi kliče Gospod vse kristjane v kakršnihkoli razmerah in v vsakem stanu, vsakterega po njegovi lastni poti, k tisti popolni svetosti, katere polnost ima Oče sam" (C 11).

826

Ljubezen je duša svetosti, h kateri so vsi poklicani: "Ljubezen ... usmerja in oživlja vsa sredstva posvečenja ter jih vodi do končnega cilja" (C 42):

Jasno: če je Cerkev iz udov sestavljeno telo, mora imeti najpotrebnejše, najvažnejše, in to je srce, ki mora GORETI v LJUBEZNI. Ljubezen poganja ude, da delajo. Če bi ugasnila ta, bi prenehali apostoli z oznanjevanjem evangelija in mučenci bi se branili prelivati svojo kri ... Spoznala sem, da je v LJUBEZNI OBSEŽEN VSAK POKLIC, DA JE ONA VSE V VSEM, DA OBSEGA VSE ČASE, VSE KRAJE, KER JE VEČNA! (sv. Terezija Deteta Jezusa, ms. autob. B 3v).

827

"Medtem ko je bil Kristus 'svet, nedolžen, neomadeževan' in ni poznal greha, temveč je prišel le v spravo za grehe ljudstva, pa ima Cerkev v svoji sredi grešnike, je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem" (C 8; prim. E 3;6). Vsi člani Cerkve, vključno z njenimi nositelji službe, morajo priznavati, da so grešniki (prim. 1 Jn 1,8-10). V vseh je plevel greha še vedno primešan dobremu zrnju evangelija in bo tako do konca časov (prim. Mt 13,24-30). Cerkev torej zbira grešnike, ki jih je doseglo Kristusovo odrešenje, a so vedno na poti posvečenja:

Cerkev je torej sveta, čeprav obsega v svojem naročju grešnike; kajti Cerkev nima drugega življenja kakor življenje milosti. Če živijo od tega življenja, se njeni udje posvetijo; če se temu življenju odtegujejo, padajo v grehe in dušne zablode, ki preprečujejo, da bi Cerkev izžarevala svojo svetost. Zato Cerkev trpi in se pokori za te grehe, katerih more z oblastjo odpuščanja po Kristusovi krvi in po daru Svetega Duha oproščati svoje otroke (Viblj 19).

828

Ko Cerkev nekatere vernike kanonizira, to je, ko slovesno razglasi, da so junaško izvrševali kreposti in živeli v zvestobi do božje milosti, priznava moč tistega Duha svetosti, ki je v njej. Obenem s tem krepi upanje vernikov, ko jim te svetnike daje za vzornike in priprošnjike (prim. C 40;48-51). "Svetniki in svetnice so bili vedno studenec in izvir prenove v najtežjih okoliščinah skozi vso zgodovino Cerkve" (CL 16,3). Zares, "svetost Cerkve je skrivnosten izvir in nezmotljiva mera njene apostolske učinkovitosti ter njene misijonarske moči" (CL 17,3).

829

"Medtem ko je Cerkev v blaženi Devici že dosegla popolnost, v kateri je brez madeža in gube, pa si verniki še prizadevajo, da bi zmagovali nad grehom in rastli v svetosti. Zato svoje oči dvigajo k Mariji" (C 65): v njej je Cerkev že popolnoma sveta.

Kaj pomeni "katoliški"?

III. Cerkev je katoliška

830

Beseda "katoliški" pomeni "vesoljen" v smislu "glede na celoto" oziroma "v celoti" ali "celostno". Cerkev je v dveh pomenih katoliška:

Katoliška je zato, ker je v njej navzoč Kristus. "Kjer je Kristus Jezus, tam je katoliška Cerkev" (sv. Ignacij Antiohijski, Smirn. 8,2). V njej obstaja polnost Kristusovega telesa, zedinjenega s svojo glavo (prim. Ef 1,22-23), v čemer je vključeno to, da Cerkev od Kristusa prejema "polnost odrešenjskih sredstev" (M 6), ki jih je on hotel: izpovedovanje pravilne in celotne vere, neokrnjeno zakramentalno življenje in cerkveno službo, posvečeno z zakramentom sv. reda znotraj apostolskega nasledstva. V tem temeljnem pomenu je Cerkev bila katoliška že na binkoštni dan (prim. M 4) in takšna bo vedno, prav vse do dneva paruzije (Kristusovega prihoda v slavi).

831

Cerkev je katoliška tudi zato, ker jo je Kristus poslal v misijon vesoljnemu človeškemu rodu (prim. Mt 28,19):

Vsi ljudje so poklicani, da pripadajo novemu božjemu ljudstvu. Zaradi tega se mora to ljudstvo, ki ostane eno in edino, razširjati po vsem svetu in skozi vse čase, da se spolni sklep božje volje; kajti Bog je v začetku ustvaril eno človeško naravo in je sklenil svoje otroke, ki so se razkropili, naposled zbrati v enoto ... Ta pečat vesoljnosti, ki krasi božje ljudstvo, je dar Gospoda samega; z njim katoliška Cerkev učinkovito in trajno teži za tem, da bi pod Kristusovo poglavarstvo, v edinstvu njegovega Duha, povzela vse, kar je človeškega z vsemi človeškimi dobrinami (C 13).

832

"Kristusova Cerkev je resnično navzoča v vseh zakonitih krajevnih skupnostih vernikov, ki se, zedinjena s svojimi škofi, v Novi zavezi tudi sama imenujejo Cerkve ... Oznanjevanje evangelija zbira vernike v teh občestvih in v njih se obhaja skrivnost Gospodove večerje ... V teh občestvih, čeprav so pogosto neznatna in uboga ali pa žive razkropljeno, je navzoč Kristus, čigar moč povzroča, da je Cerkev ena, sveta, katoliška in apostolska" (C 26).

833

Pod izrazom delna Cerkev, ki je škofija (ali eparhija), je mišljena skupnost krščanskih vernikov, ki so povezani v občestvu vere in zakramentov s svojim škofom, posvečenim v apostolskem nasledstvu (prim. Š 11; ZCP, kan. 368-369). Te delne Cerkve "so oblikovane po podobi vesoljne Cerkve; v njih in prek njih sestoji ena in edina katoliška Cerkev" (C 23).

834

Delne Cerkve so v polnosti katoliške na podlagi občestva z eno izmed njih: z rimsko Cerkvijo, "ki predseduje ljubezni" (sv. Ignacij Antiohijski, Rom. 1,1). "Kajti s to Cerkvijo se mora zaradi njenega odličnejšega izvora nujno skladati celotna Cerkev, to je verniki od vsepovsod" (sv. Irenej, haer. 3,3,2: nav. 1. vatik. koncil: DS 3057). "V resnici so vse od sestopa učlovečene Besede med nas vse krščanske Cerkve od vsepovsod imele in imajo vJliko Cerkev, ki je tukaj (v Rimu), za edino podlago in temelj, ker je po samih Odrešenikovih obljubah peklenska vrata nikoli niso premagala" (sv. Maksim Spoznavalec, opusc.).

835

"Paziti moramo, da ne bi pojmovali vesoljne Cerkve kot vsoto ali, če smemo tako reči, kot bolj ali manj rahlo zvezo (federacijo) bistveno različnih delnih Cerkva. Cerkev, ki je po poklicanosti in poslanstvu vesoljna, ona je po Gospodovi zamisli tista, ki si v vsakem delu sveta privzema drugačno zunanjo podobo in izraz, ko poganja svoje korenine v različna kulturna, socialna in človeška tla" (EN 62). Bogata raznovrstnost cerkvenih disciplin, liturgičnih obredov ter teoloških in duhovnih dediščin, lastnih krajevnim Cerkvam, "še svetleje prikazuje katolištvo nedeljene Cerkve" (C 23).

Kdo pripada katoliški Cerkvi?

836

"K tej katoliški edinosti božjega ljudstva ... so poklicani vsi ljudje; na različne načine ji pripadajo ali so k njej naravnani bodisi katoliški verniki bodisi drugi, ki verujejo v Kristusa, bodisi končno prav vsi ljudje, ki jih božja milost kliče k zveličanju" (C 13):

837

"V družbo Cerkve se popolnoma včlenijo tisti, ki, obdarjeni s Svetim Duhom, sprejemajo v celoti njeno ureditev in vsa odrešenjsko-zveličavna sredstva, katera so v njej postavljena, in se v isti vidni organizaciji z vezmi veroizpovedi, zakramentov in cerkvenega vodstva ter občestva povezujejo s Kristusom, ki Cerkev vodi po papežu in škofih. Vendar se ne zveliča, čeprav se včleni v Cerkev, kdor ne vztraja v ljubezni in kdor sicer ostane v naročju Cerkve 's telesom', a ne 's srcem'" (C 14).

838

"Cerkev ve, da je iz več razlogov povezana s tistimi, ki so po krstu deležni časti krščanskega imena, a ne izpovedujejo celotne vere, ali pa ne ohranjajo občestvene edinosti pod Petrovim naslednikom" (C 15). "Ti, ki verujejo v Kristusa in so bili pravilno krščeni, so namreč v nekem, čeprav nepopolnem občestvu s katoliško Cerkvijo" (E 3). S pravoslavnimi Cerkvami je to občestvo tako globoko, "da mu prav malo manjka do tiste polnosti, ki bi dovoljevala skupno obhajanje Gospodove evharistije" (Pavel VI., govor 14. decembra 1975; prim. E 13-18).

IV. Cerkev je Apostolska

857

Cerkev se imenuje apostolska zato, ker je utemeljena na apostolih in to v trojnem pomenu:

-bila je in ostaja trajno zgrajena "na temelju apostolov" (Ef 2,20; Raz 21,14), izvoljenih prič, ki jih je Kristus sam poslal "v misijone" (prim. Mt 28,16-20; Apd 1,8; 1 Kor 9,1; 15,7-8; Gal 1,1; itd.);

-s pomočjo Duha, ki v njej prebiva, ohranja in naprej izroča nauk (prim. Apd 2,42), dobri zaklad, zdrave besede nauka, ki jih je slišala od apostolov (prim. 2 Tim 1,13-14);

-Še naprej jo učijo, posvečujejo in vodijo vse do Kristusove vrnitve apostoli po tistih, ki so nasledniki v njihovi pastirski službi: po zboru škofov, "kateremu stoje ob strani duhovniki, skupaj s Petrovim naslednikom in najvišjim pastirjem Cerkve" (M 5).

Gregem tuum, Pastor aeterne, non deseris, sed per beatos Apostolos continua protectione custodis, ut iisdem rectoribus gubernetur, quos Filii tui vicarios eidem contulisti praeesse pastores (Ti si večni Pastir, ki svoje črede nikoli ne zapustiš. Po svojih svetih apostolih skrbiš zanjo in jo vedno varuješ, da tvojo Cerkev tudi zdaj vodijo pastirji, ki si jih ti izbral za namestnike tvojega Sina, RiM, hvalospev pri mašah apostolov).

Poslanstvo apostolov

858

Jezus je tisti, ki ga je poslal Oče, Očetov Odposlanec. Takoj ob začetku svojega javnega delovanja je "poklical k sebi, katere je sam hotel ... Postavil jih je dvanajst, ... da bi bili pri njem in bi jih pošiljal pridigat" (Mr 3,13-14). Odslej bodo oni njegovi "odposlanci" (prav to pomeni grška beseda "apostoloi"). V njih se nadaljuje njegovo lastno poslanstvo (missio): "Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas" (Jn 20,21; prim. 13,20; 17,18). Njihova služba je torej nadaljevanje njegovega lastnega poslanstva: "kdor vas sprejme, mene sprejme", pravi dvanajsterim (Mt 10,40; prim. Lk 10,16).

859

Jezus jih pridružuje svojemu poslanstvu, ki ga je prejel od Očeta: kakor "Sin ne more delati ničesar sam od sebe" (Jn 5,19.30), temveč prejema vse od Očeta, ki ga je poslal, tako tisti, ki jih Jezus pošilja, ne morejo ničesar storiti brez njega (prim. Jn 15,5), od katerega prejemajo nalogo poslanstva (misijonstva) in moč, da ga izpolnijo. Kristusovi apostoli torej vedo, da so od Boga kvalificirani (usposobljeni) za "služabnike nove zaveze" (2 Kor 3,6), za "božje služabnike" (2 Kor 6,4), da so "poslani v Kristusovem imenu" (2 Kor 5,20), da so "Kristusovi služabniki in oskrbniki božjih skrivnosti" (1 Kor 4,1).

860

V nalogi (službi) apostolov obstaja vidik, ki je neprenosljiv: so namreč izbrane priče Gospodovega vstajenja in temelji Cerkve. Obstaja pa tudi neprestano trajajoč vidik njihove naloge. Kristus jim je namreč obljubil, da bo ostal z njimi prav do konca časov (prim. Mt 28,20). "Tisto božje poslanstvo, ki ga je Kristus zaupal apostolom, bo trajalo do konca sveta. Evangelij namreč, ki naj ga ti posredujejo, je za vse čase za Cerkev počelo vsega življenja. Zaradi tega so apostoli ... skrbeli za postavitev naslednikov" (C 20).

Škofje so nasledniki apostolov

861

"Da bi se njim zaupano poslanstvo nadaljevalo po njihovi smrti, so apostoli svojim neposrednim sodelavcem tako rekoč po oporoki izročili nalogo, da izpolnjujejo in utrjujejo tisto delo, katerega so oni sami začeli; priporočili so jim, naj pazijo na vso čredo, v kateri jih je Sveti Duh postavil, da bi pasli božjo Cerkev. Postavili so torej takšne može in jim nato naročili, naj po njihovi smrti prevzamejo njihovo službo drugi preizkušeni možje" (C 20; prim. sv. Klemen Rimski, Cor 42; 44).

862

"Kakor pa je tista naloga, ki jo je Gospod posebej izročil Petru, prvaku apostolov, trajna in naj se podeljuje naprej njegovim naslednikom, tako je tudi naloga apostolov, da pasejo Cerkev, trajna in naj jo nenehno opravlja posvečeni red škofov". Zato Cerkev uči, da "so škofje po božji naredbi stopili na mesto apostolov kot pastirji Cerkve. Kdor torej škofe posluša, posluša Kristusa, kdor jih pa zaničuje, zaničuje Kristusa in tistega, ki je Kristusa poslal" (C 20).

Apostolat

863

Celotna Cerkev je apostolska, ker prek naslednikov sv. Petra in apostolov ostaja v občestvu vere in življenja s svojim začetkom. Celotna Cerkev je apostolska, ker je "poslana" po vsem svetu; vsi udje Cerkve so, vendar na različne načine, deležni te poslanosti. "Krščanska poklicanost je namreč že po svoji naravi tudi poklicanost k apostolatu". "Apostolat" imenujemo "vsako delovanje skrivnostnega telesa", ki ima namen "širiti Kristusovo kraljestvo po vsej zemlji" (LA 2).

864

"Ker je Kristus, ki ga je Oče poslal, izvir in izhodišče vsakega apostolata Cerkve", je jasno, da je rodovitnost apostolata tako posvečenih služabnikov kot laikov odvisna od njihove življenjske povezanosti s Kristusom (prim. Jn 15,5; LA 5). Apostolat dobiva najrazličnejše oblike glede na različne poklicanosti, zahteve časa in raznovrstne darove Svetega Duha. Toda ljubezen, ki se hrani predvsem iz evharistije, ostaja vedno "kakor duša vsega apostolata" (LA 3).

*

865

Cerkev je ena, sveta, katoliška in apostolska v svoji globoki in poslednji identiteti, ker v njej že obstaja in bo ob koncu časov dovršeno "nebeško kraljestvo", "božje kraljestvo" (prim. Raz 19,6), ki je prišlo v Kristusovi osebi in skrivnostno raste sredi tistih, ki so Kristusovi udje, dokler se ne bo ob koncu časov v polnosti razodelo. Tedaj se bodo vsi ljudje, ki jih je Kristus odkupil in so v njem postali "pred božjim obličjem sveti in brezmadežni v ljubezni" (prim. Ef 1,4), zbrali kot eno samo božje ljudstvo, "Jagnjetova nevesta" (Raz 21,9), "sveto mesto Jeruzalem, ki prihaja z neba od Boga, sijoče v božjem veličastvu" (Raz 21,10-11); in "obzidje mesta" sloni "na dvanajstih temeljnih kamnih", ki nosijo "dvanajst imen dvanajstih Jagnjetovih apostolov" (Raz 21,14).