Tistim, ki se danes rodijo v skupnostih, izhajajočih iz takšnih razdorov, in "v njih pridejo do vere v Kristusa, ne moremo očitati greha ločitve; in katoliška Cerkev jih objema z bratskim spoštovanjem in ljubeznijo ... Ti kristjani so po veri opravičeni in po krstu včlenjeni v Kristusa; zato se po pravici ponašajo s krščanskim imenom in jih otroci katoliške Cerkve upravičeno priznavajo za brate v Gospodu" (E 3).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 2. odstavek: Cerkev kot Božje ljudstvo, Kristusovo telo › I. Cerkev je ena
Razen tega je zunaj vidnih meja katoliške Cerkve "mogoče najti več prvin posvečenja in resnice" (C 8): "napisana božja beseda, življenje milosti, vera, upanje in ljubezen ter notranji darovi Svetega Duha in vidne prvine" (E 3; prim. C 15). Kristusov Duh uporablja te Cerkve in cerkvene skupnosti kot odrešenjsko-zveličavna sredstva, katerih moč prihaja iz tiste polnosti milosti in resnice, ki jo je Kristus zaupal katoliški Cerkvi. Vsi ti darovi prihajajo od Kristusa in vodijo k njemu (prim. E 3) ter sami po sebi kličejo h "katoliški edinosti" (C 8).
Edinosti naproti
Edinost "je podaril Kristus svoji Cerkvi že takoj od začetka in verujemo, da obstoji v katoliški Cerkvi na neizgubljiv način ter in upamo, da bo rastla iz dneva v dan do dovršitve časov" (E 4). Kristus vedno daje svoji Cerkvi dar edinosti, toda Cerkev mora vedno moliti in delati za to, da bi ohranila, okrepila in dovršila edinost, glede katere Kristus hoče, da jo ima. Zato je Jezus sam molil v uri svojega trpljenja in brez prestanka prosi Očeta za edinost svojih učencev: "... Da bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, naj bodo tudi oni v nama, da bo svet veroval, da si me ti poslal" (Jn 17,21). Hrepenenje po obnovljeni edinosti med vsemi kristjani je Kristusov dar in klic Svetega Duha (prim. E 1).
Za ustrezno odgovarjanje na ta poziv se zahteva:
- stalno prenavljanje Cerkve v rastoči zvestobi do svoje poklicanosti. To prenavljanje je gonilna moč gibanja v smeri k edinosti (prim. E 6);
- spreobrnjenje srca z namenom, da bi "bolj težili po čistem evangeljskem življenju" (prim. E 7); razdore namreč povzroča nezvestoba udov Cerkve do Kristusovega daru;
- skupna molitev, kajti "spreobrnjenje srca in svetost življenja skupaj z zasebnimi in javnimi molitvami za edinost kristjanov moramo imeti za dušo vsega ekumenskega gibanja; po pravici moremo to imenovati duhovni ekumenizem" (E 8);
- medsebojno bratsko spoznavanje (prim. E 9);
- ekumenska formacija vernikov in še posebej duhovnikov (prim. E 10);
- dialog (pogovor) med teologi in srečanja med kristjani različnih Cerkva in skupnosti (prim. E 4;9;11);
- sodelovanje med kristjani na raznih področjih služenja ljudem (prim. E 12).
Skrb za uresničitev zedinjenja je "stvar celotne Cerkve, tako vernikov kakor pastirjev" (E 5). Treba pa se je tudi zavedati, "da ta sveti načrt, namreč sprava vseh kristjanov v edinosti ene same in edine Kristusove Cerkve, presega človeške moči in zmožnosti". Zato postavljamo vse svoje upanje "v Kristusovo molitev za Cerkev, v Očetovo ljubezen do nas in v moč Svetega Duha" (E 24).