Katekizem katoliške Cerkve

KKC 818

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 2. odstavek: Cerkev kot Božje ljudstvo, Kristusovo telo › I. Cerkev je ena

816

"Edina Kristusova Cerkev ... je tista, ki jo je naš Zveličar po svojem vstajenju izročil Petru, da je njen pastir, in jo njemu ter ostalim apostolom zaupal, da jo razširjajo in vodijo ... Ta Cerkev, na tem svetu ustanovljena in urejena kot družba, obstaja v ("subsistit in") katoliški Cerkvi, katero vodijo Petrov naslednik in škofje, ki so v občestvu z njim" (C 8):

Odlok o ekumenizmu 2. vatikanskega koncila razlaga: "Samo po katoliški Kristusovi Cerkvi, ki je splošen pomoček za zveličanje, je namreč mogoče doseči vso polnost zveličavnih sredstev. Samo zboru apostolov s Petrom na čelu je namreč, kakor verujemo, Gospod zaupal vse dobrine nove zaveze, da vzpostavlja eno Kristusovo telo na zemlji, v katerega se morajo v polnosti včleniti vsi, ki že na neki način pripadajo božjemu ljudstvu" (E 3).

Ranitve edinosti

817

"V tej eni in edini božji Cerkvi so že od začetka nastali nekateri razpori, ki jih apostol ostro graja kot obsodbe vredne; v poznejših stoletjih pa so nastala prostranejša nesoglasja in nemajhne skupnosti so se ločile od popolnega občestva s katoliško Cerkvijo, včasih ne brez krivde ljudi na obeh straneh" (E 3). Do prelomov, ki ranijo edinost Kristusovega telesa (razlikujemo herezijo, apostazijo in shizmo (prim. ZCP, kan. 751)) pride zaradi grehov ljudi:

autem virtus, ibi singularitas, ibi unio, ex quo omnium credentium erat cor unum et anima una (Kjer so grehi, tam je mnoštvo, tam so razkoli, tam so krive vere, tam so prepiri. Kjer pa je krepost, tam je enota, tam je edinost; zaradi tega je bilo srce vseh verujočih eno in duša ena, Origen, hom. in Ezech. 9,1).

818

Tistim, ki se danes rodijo v skupnostih, izhajajočih iz takšnih razdorov, in "v njih pridejo do vere v Kristusa, ne moremo očitati greha ločitve; in katoliška Cerkev jih objema z bratskim spoštovanjem in ljubeznijo ... Ti kristjani so po veri opravičeni in po krstu včlenjeni v Kristusa; zato se po pravici ponašajo s krščanskim imenom in jih otroci katoliške Cerkve upravičeno priznavajo za brate v Gospodu" (E 3).

819

Razen tega je zunaj vidnih meja katoliške Cerkve "mogoče najti več prvin posvečenja in resnice" (C 8): "napisana božja beseda, življenje milosti, vera, upanje in ljubezen ter notranji darovi Svetega Duha in vidne prvine" (E 3; prim. C 15). Kristusov Duh uporablja te Cerkve in cerkvene skupnosti kot odrešenjsko-zveličavna sredstva, katerih moč prihaja iz tiste polnosti milosti in resnice, ki jo je Kristus zaupal katoliški Cerkvi. Vsi ti darovi prihajajo od Kristusa in vodijo k njemu (prim. E 3) ter sami po sebi kličejo h "katoliški edinosti" (C 8).

Edinosti naproti

820

Edinost "je podaril Kristus svoji Cerkvi že takoj od začetka in verujemo, da obstoji v katoliški Cerkvi na neizgubljiv način ter in upamo, da bo rastla iz dneva v dan do dovršitve časov" (E 4). Kristus vedno daje svoji Cerkvi dar edinosti, toda Cerkev mora vedno moliti in delati za to, da bi ohranila, okrepila in dovršila edinost, glede katere Kristus hoče, da jo ima. Zato je Jezus sam molil v uri svojega trpljenja in brez prestanka prosi Očeta za edinost svojih učencev: "... Da bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, naj bodo tudi oni v nama, da bo svet veroval, da si me ti poslal" (Jn 17,21). Hrepenenje po obnovljeni edinosti med vsemi kristjani je Kristusov dar in klic Svetega Duha (prim. E 1).