"K tej katoliški edinosti božjega ljudstva ... so poklicani vsi ljudje; na različne načine ji pripadajo ali so k njej naravnani bodisi katoliški verniki bodisi drugi, ki verujejo v Kristusa, bodisi končno prav vsi ljudje, ki jih božja milost kliče k zveličanju" (C 13):
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 2. odstavek: Cerkev kot Božje ljudstvo, Kristusovo telo › III. Cerkev je katoliška
"V družbo Cerkve se popolnoma včlenijo tisti, ki, obdarjeni s Svetim Duhom, sprejemajo v celoti njeno ureditev in vsa odrešenjsko-zveličavna sredstva, katera so v njej postavljena, in se v isti vidni organizaciji z vezmi veroizpovedi, zakramentov in cerkvenega vodstva ter občestva povezujejo s Kristusom, ki Cerkev vodi po papežu in škofih. Vendar se ne zveliča, čeprav se včleni v Cerkev, kdor ne vztraja v ljubezni in kdor sicer ostane v naročju Cerkve 's telesom', a ne 's srcem'" (C 14).
"Cerkev ve, da je iz več razlogov povezana s tistimi, ki so po krstu deležni časti krščanskega imena, a ne izpovedujejo celotne vere, ali pa ne ohranjajo občestvene edinosti pod Petrovim naslednikom" (C 15). "Ti, ki verujejo v Kristusa in so bili pravilno krščeni, so namreč v nekem, čeprav nepopolnem občestvu s katoliško Cerkvijo" (E 3). S pravoslavnimi Cerkvami je to občestvo tako globoko, "da mu prav malo manjka do tiste polnosti, ki bi dovoljevala skupno obhajanje Gospodove evharistije" (Pavel VI., govor 14. decembra 1975; prim. E 13-18).
Cerkev in nekristjani
"Naposled so na različne načine naravnani na božje ljudstvo tisti, ki evangelija še niso sprejeli" (C 16).
Razmerje Cerkve do judovskega ljudstva. Ko Cerkev, božje ljudstvo v novi zavezi, globlje razmišlja o svoji lastni skrivnosti, odkriva svojo vez z judovskim ljudstvom (prim. N 4), "ki mu je Gospod, naš Bog, najprej govoril" (RiM, Veliki petek 13, 6. slovesna prošnja za vse potrebe). Za razliko od drugih nekrščanskih verstev je judovska vera že odgovor na razodetje Boga v stari zavezi. Judovskemu ljudstvu namreč "pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih izhaja po telesni strani Kristus" (Rim 9,4-5), "zakaj Bog se ne kesa svojih darov in svoje izvolitve" (Rim 11,29).
Sicer pa, če se oziramo na prihodnost, težita starozavezno božje ljudstvo in novo božje ljudstvo v smeri k podobnima ciljema: pri obeh gre za pričakovanje Mesijevega prihoda (ali vrnitve). Toda z ene strani gre za pričakovanje vrnitve Mesija, ki je umrl in vstal in ga priznavamo za Gospoda in Božjega Sina; z druge strani za prihod Mesija, čigar poteze ostanejo zastrte, za prihod ob koncu časov, s pričakovanjem, ki ga spremlja drama nepoznanja ali nepriznanja Kristusa Jezusa.
priznavajo Stvarnika; med temi so na prvem mestu muslimani, ki se imajo za izpovedovalce Abrahamove vere in ki z nami častijo edinega, usmiljenega Boga, ki bo sodil ljudi poslednji dan" (C 16; prim. N 3).