"To je edina Kristusova Cerkev, katero v veroizpovedi priznavamo kot eno, sveto, katoliško in apostolsko" (C 8). Ti štirje med seboj neločljivo povezani pridevki (prim. DS 2888) označujejo bistvene poteze Cerkve in njenega poslanstva. Cerkev jih nima sama iz sebe; Kristus je tisti, ki po Svetem Duhu daje svoji Cerkvi, da je ena, sveta, katoliška in apostolska; in on je tudi tisti, ki jo kliče, naj uresničuje vsako od teh lastnosti.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 2. odstavek: Cerkev kot Božje ljudstvo, Kristusovo telo › I. Cerkev je ena
Samo vera more prepoznati, da ima Cerkev te lastnosti iz svojega božjega izvora. Njihova zgodovinska javljanja so znaki (notae), ki tudi jasno govorijo človeškemu razumu. Cerkev je, kakor pravi 1. vatikanski koncil, "zaradi svoje ... svetosti, vesoljne edinosti in nepremagljive trdnosti že sama po sebi velik in stalen nagib verovnosti ter neovrgljivo pričevanje, da ima božje poslanstvo" (DS 3013).
"Sveta skrivnost edinosti Cerkve" (E 2)
I. Cerkev je ena
Cerkev je ena po svojem izvoru: "Najgloblji vzor in počelo te skrivnosti je v Trojici oseb enota enega Boga Očeta in Sina v Svetem Duhu" (E 2). Cerkev je ena po svojem ustanovitelju: "Učlovečeni Božji Sin ... je namreč s svojim križem vse ljudi spravil z Bogom, znova vse zedinil v eno ljudstvo in eno telo" (CS 78,3). Cerkev je ena po svoji "duši": "Sveti Duh, ki biva v vernikih in napolnjuje ter vodi vso Cerkev, uresničuje to čudovito občestvo vernikov in vse tako tesno združuje v Kristusu, da je on počelo edinosti Cerkve" (E 2). K bistvu Cerkve torej spada, da je ena:
in tudi en sam Sveti Duh, povsod istoveten; obstaja tudi ena sama devica, ki je postala mati in jo rad imenujem Cerkev (sv. Klemen Aleksandrijski, paed. 1,6).
Vendar pa ta Cerkev že od vsega začetka stopa pred nas z veliko raznoličnostjo, ki izhaja iz raznovrstnosti božjih darov in hkrati iz mnogoterosti oseb, ki te darove dobivajo. V enoti božjega ljudstva se zbirajo raznoličnosti ljudstev in kultur. Med udi Cerkve obstaja raznoličnost darov, nalog, položajev in načinov življenja; "v cerkvenem občestvu zakonito obstoje tudi delne Cerkve, ki imajo lastna izročila" (C 13). Veliko bogastvo te raznoličnosti ne nasprotuje edinosti Cerkve. Vendar pa greh in teža njegovih posledic neprestano ogrožata dar edinosti. Tudi apostol mora spodbujati, naj ohranimo "edinost duha z vezjo miru" (Ef 4,3).
Katere so te vezi edinosti? "Nad vsem tem naj bo ljubezen, vez, ki dela vse popolno" (Kol 3,14). Toda edinost potujoče Cerkve zagotavljajo tudi vidne vezi občestva:
- izpovedovanje ene same vere, sprejete od apostolov;
- skupno obhajanje bogoslužja, predvsem zakramentov;
- apostolsko nasledstvo po zakramentu sv. reda, ki vzdržuje bratsko slogo v božji družini (prim. E 2; C 14; ZCP, kan. 205).