Katekizem katoliške Cerkve

KKC 825

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 2. odstavek: Cerkev kot Božje ljudstvo, Kristusovo telo › II. Cerkev je sveta

II. Cerkev je sveta

823

"O Cerkvi ... verujemo, da je neuničljivo sveta. Kristus, Božji Sin, ki ga z Očetom in Svetim Duhom slavimo kot 'edino svetega', je namreč Cerkev vzljubil kot svojo nevesto in sam sebe dal zanjo, da bi jo posvetil; združil jo je s seboj kot svoje telo ter jo napolnil s podaritvijo Svetega Duha v božjo slavo" (C 39). Cerkev je torej "sveto božje ljudstvo" (C 12) in njeni člani se imenujejo "sveti" (prim. Raz 9,13; 1 Kor 6,1; 16,1).

824

Cerkev, ki je zedinjena s Kristusom, je od njega posvečena; po njem in v njem postane tudi sama posvečujoča. Vse dejavnosti Cerkve imajo za svoj cilj posvečevanje ljudi v Kristusu in poveličevanje Boga (prim. B 10). V Cerkev je namreč položena "vsa polnost zveličavnih sredstev" (E 3). Cerkev je tista, v kateri "po božji milosti dosegamo svetost" (C 48).

825

Na zemlji je Cerkev "odlikovana z resnično, čeprav nepopolno svetostjo" (C 48). V svojih udih mora popolno svetost žele doseči: "Okrepljene s tolikerimi in tako močnimi zveličavnimi sredstvi kliče Gospod vse kristjane v kakršnihkoli razmerah in v vsakem stanu, vsakterega po njegovi lastni poti, k tisti popolni svetosti, katere polnost ima Oče sam" (C 11).

826

Ljubezen je duša svetosti, h kateri so vsi poklicani: "Ljubezen ... usmerja in oživlja vsa sredstva posvečenja ter jih vodi do končnega cilja" (C 42):

Jasno: če je Cerkev iz udov sestavljeno telo, mora imeti najpotrebnejše, najvažnejše, in to je srce, ki mora GORETI v LJUBEZNI. Ljubezen poganja ude, da delajo. Če bi ugasnila ta, bi prenehali apostoli z oznanjevanjem evangelija in mučenci bi se branili prelivati svojo kri ... Spoznala sem, da je v LJUBEZNI OBSEŽEN VSAK POKLIC, DA JE ONA VSE V VSEM, DA OBSEGA VSE ČASE, VSE KRAJE, KER JE VEČNA! (sv. Terezija Deteta Jezusa, ms. autob. B 3v).

827

"Medtem ko je bil Kristus 'svet, nedolžen, neomadeževan' in ni poznal greha, temveč je prišel le v spravo za grehe ljudstva, pa ima Cerkev v svoji sredi grešnike, je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem" (C 8; prim. E 3;6). Vsi člani Cerkve, vključno z njenimi nositelji službe, morajo priznavati, da so grešniki (prim. 1 Jn 1,8-10). V vseh je plevel greha še vedno primešan dobremu zrnju evangelija in bo tako do konca časov (prim. Mt 13,24-30). Cerkev torej zbira grešnike, ki jih je doseglo Kristusovo odrešenje, a so vedno na poti posvečenja:

Cerkev je torej sveta, čeprav obsega v svojem naročju grešnike; kajti Cerkev nima drugega življenja kakor življenje milosti. Če živijo od tega življenja, se njeni udje posvetijo; če se temu življenju odtegujejo, padajo v grehe in dušne zablode, ki preprečujejo, da bi Cerkev izžarevala svojo svetost. Zato Cerkev trpi in se pokori za te grehe, katerih more z oblastjo odpuščanja po Kristusovi krvi in po daru Svetega Duha oproščati svoje otroke (Viblj 19).