To je resnica, ki je neločljiva od vere v Boga stvarnika: Bog deluje v sleherni dejavnosti ustvarjenih bitij. Bog je prvi vzrok, ki deluje v drugotnih vzrokih in po njih: "Bog je namreč, ki po svojem blagohotnem načrtu v vas dela, da hočete in delate" (Flp 2,13; prim. 1 Kor 12,6). To nikakor ne zmanjšuje dostojanstva ustvarjenega bitja, marveč nasprotno, ta resnica ga povišuje. Priklicano iz nič po božji moči, modrosti in dobroti, ne zmore ustvarjeno bitje ničesar, če je odtrgano od svojega izvora, "saj stvar brez Stvarnika izgine v nič" (CS 36,3); še manj more doseči svoj poslednji cilj brez pomoči milosti (prim. Mt 19,26; Jn 15,5; Flp 4,13).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 4. odstavek: Stvarnik › V. Bog uresničuje svojo zamisel: Božja previdnost
Božja previdnost in pohujšanje zla
Če vsemogočni Bog Oče, Stvarnik urejenega in dobrega sveta, skrbi za vse svoje stvari, zakaj potem obstaja zlo? Na to vprašanje, tako pereče kakor neizogibno, tako boleče kakor skrivnostno, ne more zadoščati nikakršen nagel odgovor. Celota krščanske vere je tista, ki sestavlja odgovor na to vprašanje: dobrost stvarstva, drama greha, potrpežljiva božja ljubezen, ki prihaja človeku naproti s svojimi zavezami, z odrešilnim učlovečenjem Božjega Sina, s podaritvijo Duha, z zbiranjem Cerkve, z močjo zakramentov, s pozivom k osrečujočemu življenju, h kateremu so svobodna bitja vnaprej povabljena, da naj vanj privolijo, a ki se mu morejo - kar je strahotna skrivnost - tudi vnaprej odtegniti. Niti enega vidika krščanskega sporočila ni, ki ne bi bil v nečem odgovor na vprašanje zla.
Toda zakaj Bog ni ustvaril tako popolnega sveta, da bi v njem ne moglo obstajati sploh nobeno zlo? Po svoji neskončni mogočnosti bi Bog zmeraj mogel ustvariti kaj boljšega (prim. Sv Tomaž Akv., s.th. 1,25,6). Vendar je Bog v svoji neskončni modrosti in dobroti svobodno hotel ustvariti svet "v stanju poti" naproti svoji poslednji popolnosti. To nastajanje vključuje v božji zamisli skupaj z nastajanjem nekaterih bitij izginjanje drugih, skupaj s popolnejšim tudi manj popolno, skupaj z zgrajevanjem narave tudi njeno rušenje. Skupaj s fizičnim dobrim obstaja torej tudi fizično zlo tako dolgo, dokler stvarstvo ne doseže svoje popolnosti (prim. sv. Tomaž Akv., s.gent. 3,71).
Angeli in ljudje, umna in svobodna bitja, morajo potovati k svojemu poslednjemu namenu s svobodnim odločanjem in prednostno ljubeznijo. Torej morejo zabloditi. Dejansko so grešili. Tako je prišlo na svet moralno zlo, ki je brezprimerno hujše kakor pa fizično. Bog ni na nikakršen način, niti neposredno niti posredno, vzrok moralnega zla (prim. sv. Avguštin, lib. 1,1,1; sv. Tomaž Akv., s.th. 1-2,79,1). Pač pa ga dopušča, ker spoštuje svobodo svoje stvari, in zna iz zla na skrivnosten način izvesti dobro:
Ker je namreč vsemogočni Bog (...), ki je neskončno dober, bi na svojih delih ne trpel nikakršnega zla, če bi ne bil tako vsemogočen in dober, da tudi iz zla stori dobro (sv. Avguštin, enchir. 11,3).
Tako je sčasoma mogoče odkriti, da more Bog v svoji vsemogočni previdnosti izvesti kar je dobrega iz posledic kakega zla, celo moralnega zla, ki ga povzroče njegove stvari: "Tako me torej niste vi semkaj poslali", pravi Jožef svojim bratom, "temveč Bog; (...) Vi ste sicer hudo namerjali zoper mene, Bog pa je to obrnil na dobro (...) da ohrani pri življenju mnogo ljudi " (1 Mz 45,8; 50,20; prim. Tob 2,12-18 Vul.). Iz največjega moralnega zla, ki je bilo kdajkoli storjeno, namreč iz odklonitve in umora Božjega Sina, povzročenega z grehi vseh ljudi, je Bog po preobilju svoje milosti (prim. Rim 5,20) izvedel največjo izmed dobrin: Kristusovo poveličanje in naše odrešenje. A zlo kljub temu ne postane nekaj dobrega.