Pričevanje Svetega pisma je enodušno: Skrb božje previdnosti za stvarstvo je konkretna in neposredna; nanaša se na vse, od najmanjših reči do velikih dogodkov sveta in zgodovine. Svete knjige z močjo zatrjujejo absolutno suverenost Boga v potekanju dogajanj: "Naš Bog je vendar v nebesih, stori vse, karkoli hoče" (Ps 115,3); in o Kristusu je rečeno: "Če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl" (Raz 3,7); "V človekovem srcu je mnogo načrtov, a sklep Gospodov uspe" (Prg 19,21).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 4. odstavek: Stvarnik › V. Bog uresničuje svojo zamisel: Božja previdnost
Tako vidimo, kako Sveti Duh, glavni avtor Svetega pisma, često pripisuje dejanja Bogu, ne da bi omenjal drugotne vzroke. To ni primitivna "govorna oblika", marveč globok način opozarjanja na absolutno božje gospostvo nad zgodovino in svetom (prim. Iz 10,5-15; 45,5-7; 5 Mz 32,39; Sir 11,14) ter s tem vzgajanja k zaupanju v Boga. Molitev psalmov je visoka šola tega zaupanja (prim. Ps 22; 32; 35; 103; 138; 138; idr.).
Jezus zahteva sinovsko predanost previdnosti nebeškega Očeta, ki skrbi tudi za najmanjše potrebe svojih otrok: "Ne bodite torej v skrbeh in ne sprašujte: 'Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?'(...) Saj ve vaš nebeški Oče, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo" (Mt 6,31-33; prim. 10,29- 31).
Božja previdnost in drugotni vzroki
Bog je suvereni Gospodar svojega načrta. Toda za njegovo uresničenje uporablja tudi sodelovanje (concursus) ustvarjenih bitij. To ni znamenje slabosti, temveč veličine in dobrote vsemogočnega Boga. Kajti Bog ne daje svojim stvarem samo tega, da bivajo, marveč tudi dostojanstvo, da one same delujejo, da so vzroki in počela druge drugim in da s tem sodelujejo pri izpolnjevanju božjega načrta.
Ljudem Bog celo podeljuje, da morejo imeti svoboden delež pri njegovi previdnosti, ko jim zaupa odgovornost, da si "podvržejo" zemljo in ji gospodujejo (prim. 1 Mz 1,26-28). Bog tako daje ljudem, da so razumni in svobodni vzroki za dopolnjevanje dela stvarjenja, da dovršujejo v stvarstvu harmonijo v svoj blagor in v blagor svojih bližnjih. Kot sodelavci božje volje, često nezavedni, morejo ljudje premišljeno vstopiti v božji načrt s svojimi dejanji, s svojimi molitvami, pa tudi s svojim trpljenjem (prim. Kol 1,24). Tedaj postanejo v polnosti "sodelavci Boga" (1 Kor 3,9; 1 Tes 3,2) in njegovega kraljestva (prim. Kol 4,11).