Katekizem katoliške Cerkve

KKC 307

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 4. odstavek: Stvarnik › V. Bog uresničuje svojo zamisel: Božja previdnost

305

Jezus zahteva sinovsko predanost previdnosti nebeškega Očeta, ki skrbi tudi za najmanjše potrebe svojih otrok: "Ne bodite torej v skrbeh in ne sprašujte: 'Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?'(...) Saj ve vaš nebeški Oče, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo" (Mt 6,31-33; prim. 10,29- 31).

Božja previdnost in drugotni vzroki

306

Bog je suvereni Gospodar svojega načrta. Toda za njegovo uresničenje uporablja tudi sodelovanje (concursus) ustvarjenih bitij. To ni znamenje slabosti, temveč veličine in dobrote vsemogočnega Boga. Kajti Bog ne daje svojim stvarem samo tega, da bivajo, marveč tudi dostojanstvo, da one same delujejo, da so vzroki in počela druge drugim in da s tem sodelujejo pri izpolnjevanju božjega načrta.

307

Ljudem Bog celo podeljuje, da morejo imeti svoboden delež pri njegovi previdnosti, ko jim zaupa odgovornost, da si "podvržejo" zemljo in ji gospodujejo (prim. 1 Mz 1,26-28). Bog tako daje ljudem, da so razumni in svobodni vzroki za dopolnjevanje dela stvarjenja, da dovršujejo v stvarstvu harmonijo v svoj blagor in v blagor svojih bližnjih. Kot sodelavci božje volje, često nezavedni, morejo ljudje premišljeno vstopiti v božji načrt s svojimi dejanji, s svojimi molitvami, pa tudi s svojim trpljenjem (prim. Kol 1,24). Tedaj postanejo v polnosti "sodelavci Boga" (1 Kor 3,9; 1 Tes 3,2) in njegovega kraljestva (prim. Kol 4,11).

308

To je resnica, ki je neločljiva od vere v Boga stvarnika: Bog deluje v sleherni dejavnosti ustvarjenih bitij. Bog je prvi vzrok, ki deluje v drugotnih vzrokih in po njih: "Bog je namreč, ki po svojem blagohotnem načrtu v vas dela, da hočete in delate" (Flp 2,13; prim. 1 Kor 12,6). To nikakor ne zmanjšuje dostojanstva ustvarjenega bitja, marveč nasprotno, ta resnica ga povišuje. Priklicano iz nič po božji moči, modrosti in dobroti, ne zmore ustvarjeno bitje ničesar, če je odtrgano od svojega izvora, "saj stvar brez Stvarnika izgine v nič" (CS 36,3); še manj more doseči svoj poslednji cilj brez pomoči milosti (prim. Mt 19,26; Jn 15,5; Flp 4,13).

Božja previdnost in pohujšanje zla

309

Če vsemogočni Bog Oče, Stvarnik urejenega in dobrega sveta, skrbi za vse svoje stvari, zakaj potem obstaja zlo? Na to vprašanje, tako pereče kakor neizogibno, tako boleče kakor skrivnostno, ne more zadoščati nikakršen nagel odgovor. Celota krščanske vere je tista, ki sestavlja odgovor na to vprašanje: dobrost stvarstva, drama greha, potrpežljiva božja ljubezen, ki prihaja človeku naproti s svojimi zavezami, z odrešilnim učlovečenjem Božjega Sina, s podaritvijo Duha, z zbiranjem Cerkve, z močjo zakramentov, s pozivom k osrečujočemu življenju, h kateremu so svobodna bitja vnaprej povabljena, da naj vanj privolijo, a ki se mu morejo - kar je strahotna skrivnost - tudi vnaprej odtegniti. Niti enega vidika krščanskega sporočila ni, ki ne bi bil v nečem odgovor na vprašanje zla.