Katekizem katoliške Cerkve

KKC 303

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 4. odstavek: Stvarnik › V. Bog uresničuje svojo zamisel: Božja previdnost

Bog ohranja in nosi stvarstvo

301

S stvarjenjem Bog ne prepusti ustvarjenega bitja njemu samemu. Ne daje mu samo biti in bivanja, ampak ga vsak trenutek vzdržuje v biti, mu daje delovati in ga nosi v smeri k cilju. Priznavati to celotno in popolno odvisnost v razmerju do Stvarnika je vir modrosti in svobode, veselja in zaupanja:

"Ljubiš namreč vse, kar je, in ničesar ne sovražiš, kar si naredil; zakaj ko bi kaj sovražil, bi tega ne ustvaril. Kako bi pa moglo kaj obstati, ako bi ti ne hotel, ali se ohraniti, česar bi ti ne poklical v bivanje? Ti pa, življenje ljubeči Gospod, vsemu prizanašaš, ker je tvoje" (Mdr 11,24-26).

V. Bog uresničuje svojo zamisel: Božja previdnost

302

Stvarstvo ima svojo lastno dobrost in popolnost, vendar ni prišlo iz Stvarnikovih rok v celoti dokončano. Ustvarjeno je "v stanju poti" ("in statu viae") naproti poslednji popolnosti, ki jo je treba še doseči in za katero ga je namenil Bog. Ukrepe in posege, s katerimi Bog skrbi za svoje stvarstvo in ga vodi k tej popolnosti, imenujemo božjo previdnost:

Bog ohranja in vlada s svojo previdnostjo vse, kar je ustvaril, "ko z močjo sega od kraja do kraja in vse prijetno ureja" (Mdr 8,1). Kajti "vse je odkrito in očitno njegovim očem" (Heb 4,13), tudi to, kar se bo zgodilo po svobodnem delovanju stvari (prim. 1. vat. koncil: DS 3003).

303

Pričevanje Svetega pisma je enodušno: Skrb božje previdnosti za stvarstvo je konkretna in neposredna; nanaša se na vse, od najmanjših reči do velikih dogodkov sveta in zgodovine. Svete knjige z močjo zatrjujejo absolutno suverenost Boga v potekanju dogajanj: "Naš Bog je vendar v nebesih, stori vse, karkoli hoče" (Ps 115,3); in o Kristusu je rečeno: "Če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl" (Raz 3,7); "V človekovem srcu je mnogo načrtov, a sklep Gospodov uspe" (Prg 19,21).

304

Tako vidimo, kako Sveti Duh, glavni avtor Svetega pisma, često pripisuje dejanja Bogu, ne da bi omenjal drugotne vzroke. To ni primitivna "govorna oblika", marveč globok način opozarjanja na absolutno božje gospostvo nad zgodovino in svetom (prim. Iz 10,5-15; 45,5-7; 5 Mz 32,39; Sir 11,14) ter s tem vzgajanja k zaupanju v Boga. Molitev psalmov je visoka šola tega zaupanja (prim. Ps 22; 32; 35; 103; 138; 138; idr.).

305

Jezus zahteva sinovsko predanost previdnosti nebeškega Očeta, ki skrbi tudi za najmanjše potrebe svojih otrok: "Ne bodite torej v skrbeh in ne sprašujte: 'Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?'(...) Saj ve vaš nebeški Oče, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo" (Mt 6,31-33; prim. 10,29- 31).