Domov/Katekizem/KKC 2089

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2089

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Prvo poglavje: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem › 1. člen: Prva zapoved › I. Gospoda, svojega Boga, moli in njemu služi

Vera

2087

Vir našega nravnega življenja je vera v Boga, ki nam razodeva svojo ljubezen. Sveti Pavel govori o "poslušnosti vere" (Rim 1,5; 16,2) kot o prvi obveznosti. Pokaže, da je "nepoznavanje Boga" počelo in razlaga vseh nravnih zablod (prim. Rim 1,18-32). Naša dolžnost v razmerju do Boga je, da verujemo vanj in da o njem pričujemo.

2088

Prva zapoved terja od nas, da svojo vero nahranjamo, ter jo z razumnostjo in čuječnostjo varujemo in odklanjamo vse, kar ji nasprotuje. Različni so načini pregrešitve proti veri:

Prostovoljni dvom nanašajoč se na vero, zanemarja ali odklanja imeti za resnico to, kar je Bog razodel in kar Cerkev predlaga, naj verujemo. Neprostovoljen dvom pomeni omahovanje v verovanju, težavo pri premagovanju ugovorov v zvezi z vero ali tudi tesnobo, ki jo prebudi temnost vere. Premišljeno gojeni dvom more privesti do zaslepljenosti duha.

2089

Nevera je brezbrižnost za razodeto resnico ali prostovoljno odklanjanje pritrditve tej resnici. Z besedo "krivoverstvo označujemo po prejetem krstu trdovratno zanikanje katere izmed resnic, ki jo je treba verovati z božjo in katoliško vero. ali trdovraten dvom o njej; odpadništvo je zavrnitev krščanske vere v celoti; razkolništvo pomeni odklonitev podrejenosti papežu ali odklonitev občestva z udi Cerkve, ki so mu podrejeni" (ZCP kon. 751).

Upanje

2090

Ko se Bog razodeva in kliče človeka, tedaj le-ta ne more v polnosti odgovoriti božji ljubezni s svojimi lastnimi močmi. Upati pa mora, da mu bo Bog dal sposobnost, vračati mu ljubezen in delati v skladu z zapovedmi ljubezni. Upanje je zaupljivo pričakovanje božjega blagoslova in blaženega gledanja Boga; je pa tudi bojazen, da ne bi žalili božjo ljubezen in izzvali kazen.

2091

Prva zapoved se nanaša tudi na grehe zoper upanje, ki sta obup in predrzno zaupanje.

V obupu človek neha upati, da bo od Boga prejel svoje osebno zveličanja, pomoč, da ga doseže, ali odpuščanje svojih grehov. Obup je v nasprotju z božjo dobroto, njegovo pravičnostjo - kajti Gospod je zvest svojim obljubam - in z njegovim usmiljenjem.