Domov/Katekizem/KKC 2090

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2090

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Prvo poglavje: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem › 1. člen: Prva zapoved › I. Gospoda, svojega Boga, moli in njemu služi

2088

Prva zapoved terja od nas, da svojo vero nahranjamo, ter jo z razumnostjo in čuječnostjo varujemo in odklanjamo vse, kar ji nasprotuje. Različni so načini pregrešitve proti veri:

Prostovoljni dvom nanašajoč se na vero, zanemarja ali odklanja imeti za resnico to, kar je Bog razodel in kar Cerkev predlaga, naj verujemo. Neprostovoljen dvom pomeni omahovanje v verovanju, težavo pri premagovanju ugovorov v zvezi z vero ali tudi tesnobo, ki jo prebudi temnost vere. Premišljeno gojeni dvom more privesti do zaslepljenosti duha.

2089

Nevera je brezbrižnost za razodeto resnico ali prostovoljno odklanjanje pritrditve tej resnici. Z besedo "krivoverstvo označujemo po prejetem krstu trdovratno zanikanje katere izmed resnic, ki jo je treba verovati z božjo in katoliško vero. ali trdovraten dvom o njej; odpadništvo je zavrnitev krščanske vere v celoti; razkolništvo pomeni odklonitev podrejenosti papežu ali odklonitev občestva z udi Cerkve, ki so mu podrejeni" (ZCP kon. 751).

Upanje

2090

Ko se Bog razodeva in kliče človeka, tedaj le-ta ne more v polnosti odgovoriti božji ljubezni s svojimi lastnimi močmi. Upati pa mora, da mu bo Bog dal sposobnost, vračati mu ljubezen in delati v skladu z zapovedmi ljubezni. Upanje je zaupljivo pričakovanje božjega blagoslova in blaženega gledanja Boga; je pa tudi bojazen, da ne bi žalili božjo ljubezen in izzvali kazen.

2091

Prva zapoved se nanaša tudi na grehe zoper upanje, ki sta obup in predrzno zaupanje.

V obupu človek neha upati, da bo od Boga prejel svoje osebno zveličanja, pomoč, da ga doseže, ali odpuščanje svojih grehov. Obup je v nasprotju z božjo dobroto, njegovo pravičnostjo - kajti Gospod je zvest svojim obljubam - in z njegovim usmiljenjem.

2092

Obstajata dve vrsti predrznega zaupanja. Bodisi da človek precenjuje svoje sposobnosti (ko upa, da se bo mogel zveličati brez pomoči od zgoraj), bodisi da se napačno zanaša na božjo vsemogočnost ali na božje usmiljenje (ko upa, da bo dobil odpuščanje brez spreobrnjenja in slavo brez zasluženja).