Domov/Katekizem/KKC 2087

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2087

Tretji del: Življenje v Kristusu › Drugi oddelek: Deset Božjih zapovedi › Prvo poglavje: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem › 1. člen: Prva zapoved › I. Gospoda, svojega Boga, moli in njemu služi

2085

Edini in resnični Bog razodene najprej svojo slavo Izraelu (prim. 2 Mz 19,16-25; 24,15-18). Razodetje človekove poklicanosti in človekove resnice je povezano z razodetjem Boga. Človekova poklicanost je, da s svojo dejavnostjo skladno s svojo ustvarjenostjo " o božji podobi in sličnosti" razkriva Boga.

Nikoli ne bo drugega Boga, Trifon, in nikoli ni bilo drugega, od davnih stoletij dalje... kakor je tisti, ki je naredil in uredil vesolje. Mi ne mislimo, da je naš Bog različen od vašega. Isti je, ki je vaše očete izpeljal iz Egipta "z močno roko in stegnjenim laktom". Mi ne stavljamo svojih upov v nikoga drugega, saj ga ni, marveč v istega kakor vi, v Boga Abrahama, Izaka in Jakoba (sv. Justin, dial. 11,1).

2086

"Prva od zapovedi obsega vero, upanje in ljubezen. Kdor namreč govori o Bogu, govori o stalnem, nespremenljivem, vedno istem, zvestem in popolnoma pravičnem bitju. Iz tega sledi, da moramo nujno sprejeti njegove besede, vanj verovati in mu popolnoma zaupati. Vsemogočen je, dobrotljiv, brezmejno pripravljen izkazovati dobrote.. Kdo bi ne mogel staviti vanj vseh svojih upov? Če razmišljamo o zakladih dobrote in ljubeznivosti, ki jih je izlil na nas, kdo ga ne bi ljubil? Odtod obrazec, ki ga Bog uporablja v Svetem pismu, bodisi na začetku bodisi na koncu svojih naročil in zapovedi: "Jaz sem Gospod" (Rim. kat. 3,2,4).

Vera

2087

Vir našega nravnega življenja je vera v Boga, ki nam razodeva svojo ljubezen. Sveti Pavel govori o "poslušnosti vere" (Rim 1,5; 16,2) kot o prvi obveznosti. Pokaže, da je "nepoznavanje Boga" počelo in razlaga vseh nravnih zablod (prim. Rim 1,18-32). Naša dolžnost v razmerju do Boga je, da verujemo vanj in da o njem pričujemo.

2088

Prva zapoved terja od nas, da svojo vero nahranjamo, ter jo z razumnostjo in čuječnostjo varujemo in odklanjamo vse, kar ji nasprotuje. Različni so načini pregrešitve proti veri:

Prostovoljni dvom nanašajoč se na vero, zanemarja ali odklanja imeti za resnico to, kar je Bog razodel in kar Cerkev predlaga, naj verujemo. Neprostovoljen dvom pomeni omahovanje v verovanju, težavo pri premagovanju ugovorov v zvezi z vero ali tudi tesnobo, ki jo prebudi temnost vere. Premišljeno gojeni dvom more privesti do zaslepljenosti duha.

2089

Nevera je brezbrižnost za razodeto resnico ali prostovoljno odklanjanje pritrditve tej resnici. Z besedo "krivoverstvo označujemo po prejetem krstu trdovratno zanikanje katere izmed resnic, ki jo je treba verovati z božjo in katoliško vero. ali trdovraten dvom o njej; odpadništvo je zavrnitev krščanske vere v celoti; razkolništvo pomeni odklonitev podrejenosti papežu ali odklonitev občestva z udi Cerkve, ki so mu podrejeni" (ZCP kon. 751).