Cerkveno leto je razvijanje različnih vidikov ene same velikonočne skrivnosti. To prav posebno velja za krog praznikov okoli skrivnosti učlovečenja (oznanjenje, božič, razglašenje), ki so spomin na začetek našega odrešenja in nam priobčujejo prve nastavke za velikonočno skrivnost.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 1. člen: Obhajanje Cerkvenega bogoslužja › III. Kdaj obhajati zakramente?
Svetniški godovi v cerkvenem letu
"V tem letnem praznovanju Kristusovih skrivnosti sveta Cerkev s posebno ljubeznijo časti blaženo Bogorodico Marijo, ki je neločljivo povezana z odrešilnim delom svojega Sina. V njej občuduje in poveličuje najlepši sad odrešenja in vesela zre kakor v najčistejši podobi to, kar sama vsa želi in upa postati" (B 103).
Ko se Cerkev v letnem krogu spominja mučencev in drugih svetnikov, "oznanja velikonočno skrivnost" v tistih, "ki so s Kristusom trpeli in so z njim poveličani; postavlja pred vernike njihov zgled, ki naj jih po Kristusu potegne k Očetu; po njihovem zasluženju tudi prosi božjih darov" (B 104; prim. B 108 in 111).
Molitveno bogoslužje
Kristusova skrivnost, njegovo učlovečenje in njegova
velika noč (pasha), ki jo obhajamo v evharistiji, posebno v nedeljskem občestvu, prepaja in preobraža čas vsakega dne z opravljanjem duhovnih dnevnic, "molitvenega bogoslužja" (B 4). To opravljanje je - v zvestobi do apostolskih priporočil o neprenehni molitvi (prim. 1 Tes 5,17; Ef 6,18) - "sestavljeno tako, da hvalospev Bogu posvečuje celoten tek dneva in noči" (B 84). Je "javna molitev Cerkve" (prim. B 98), v kateri verniki (kleriki, redovniki in laiki) izvršujejo kraljevo duhovništvo krščenih. Molitveno bogoslužje, opravljeno v obliki, ki jo je odobrila Cerkev, je "zares glas neveste, ki ogovarja Ženina, da, je celo molitev Kristusa in vsega njegovega telesa k Očetu" (B 84).
Molitveno bogoslužje je namenjeno, da bi postalo molitev celotnega božjega ljudstva. V njem Kristus "nadaljuje po svoji Cerkvi" svojo duhovniško službo (B 83) . Vsakdo se ga udeležuje po svoji lastni službi v Cerkvi in okoliščinah svojega življenja: duhovniki kot tisti, ki se posvečajo pastirski službi, saj so poklicani, da naj bodo vztrajni v molitvi in službi besede (prim. B 86; 96; D 5); redovniki in redovnice po karizmi svojega posvečenega življenja (prim. B 98); vsi verniki pa v skladu s svojimi možnostmi. "Dušni pastirji naj poskrbijo, da se bodo glavne ure, zlasti večernice, ob nedeljah in slovesnejših godovih opravljale skupno v cerkvi. Priporoča se tudi vernikom, da opravljajo molitveno bogoslužje ali skupaj z duhovnikom ali skupaj sami ali celo vsak zase" (B 100).