Na nicejskem koncilu (l. 325) so se sporazumele vse Cerkve v tem, da naj se krščanska velika noč obhaja na tisto nedeljo po polni luni (14. nizan), ki pride pomladanskim enakonočjem. Prenova koledarja na zahodu (po papežu Gregoriju XIII. imenovanega "gregorijanski", l. 1582) je uvedla premaknitev za več dni v razmerju do vzhodnega koledarja. Zahodne in vzhodne Cerkve danes iščejo sporazum, da bi znova obhajale dan Gospodovega vstajenja na skupni datum.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 1. člen: Obhajanje Cerkvenega bogoslužja › III. Kdaj obhajati zakramente?
Cerkveno leto je razvijanje različnih vidikov ene same velikonočne skrivnosti. To prav posebno velja za krog praznikov okoli skrivnosti učlovečenja (oznanjenje, božič, razglašenje), ki so spomin na začetek našega odrešenja in nam priobčujejo prve nastavke za velikonočno skrivnost.
Svetniški godovi v cerkvenem letu
"V tem letnem praznovanju Kristusovih skrivnosti sveta Cerkev s posebno ljubeznijo časti blaženo Bogorodico Marijo, ki je neločljivo povezana z odrešilnim delom svojega Sina. V njej občuduje in poveličuje najlepši sad odrešenja in vesela zre kakor v najčistejši podobi to, kar sama vsa želi in upa postati" (B 103).
Ko se Cerkev v letnem krogu spominja mučencev in drugih svetnikov, "oznanja velikonočno skrivnost" v tistih, "ki so s Kristusom trpeli in so z njim poveličani; postavlja pred vernike njihov zgled, ki naj jih po Kristusu potegne k Očetu; po njihovem zasluženju tudi prosi božjih darov" (B 104; prim. B 108 in 111).
Molitveno bogoslužje
Kristusova skrivnost, njegovo učlovečenje in njegova
velika noč (pasha), ki jo obhajamo v evharistiji, posebno v nedeljskem občestvu, prepaja in preobraža čas vsakega dne z opravljanjem duhovnih dnevnic, "molitvenega bogoslužja" (B 4). To opravljanje je - v zvestobi do apostolskih priporočil o neprenehni molitvi (prim. 1 Tes 5,17; Ef 6,18) - "sestavljeno tako, da hvalospev Bogu posvečuje celoten tek dneva in noči" (B 84). Je "javna molitev Cerkve" (prim. B 98), v kateri verniki (kleriki, redovniki in laiki) izvršujejo kraljevo duhovništvo krščenih. Molitveno bogoslužje, opravljeno v obliki, ki jo je odobrila Cerkev, je "zares glas neveste, ki ogovarja Ženina, da, je celo molitev Kristusa in vsega njegovega telesa k Očetu" (B 84).