Ko se Cerkev v letnem krogu spominja mučencev in drugih svetnikov, "oznanja velikonočno skrivnost" v tistih, "ki so s Kristusom trpeli in so z njim poveličani; postavlja pred vernike njihov zgled, ki naj jih po Kristusu potegne k Očetu; po njihovem zasluženju tudi prosi božjih darov" (B 104; prim. B 108 in 111).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 1. člen: Obhajanje Cerkvenega bogoslužja › III. Kdaj obhajati zakramente?
Molitveno bogoslužje
Kristusova skrivnost, njegovo učlovečenje in njegova
velika noč (pasha), ki jo obhajamo v evharistiji, posebno v nedeljskem občestvu, prepaja in preobraža čas vsakega dne z opravljanjem duhovnih dnevnic, "molitvenega bogoslužja" (B 4). To opravljanje je - v zvestobi do apostolskih priporočil o neprenehni molitvi (prim. 1 Tes 5,17; Ef 6,18) - "sestavljeno tako, da hvalospev Bogu posvečuje celoten tek dneva in noči" (B 84). Je "javna molitev Cerkve" (prim. B 98), v kateri verniki (kleriki, redovniki in laiki) izvršujejo kraljevo duhovništvo krščenih. Molitveno bogoslužje, opravljeno v obliki, ki jo je odobrila Cerkev, je "zares glas neveste, ki ogovarja Ženina, da, je celo molitev Kristusa in vsega njegovega telesa k Očetu" (B 84).
Molitveno bogoslužje je namenjeno, da bi postalo molitev celotnega božjega ljudstva. V njem Kristus "nadaljuje po svoji Cerkvi" svojo duhovniško službo (B 83) . Vsakdo se ga udeležuje po svoji lastni službi v Cerkvi in okoliščinah svojega življenja: duhovniki kot tisti, ki se posvečajo pastirski službi, saj so poklicani, da naj bodo vztrajni v molitvi in službi besede (prim. B 86; 96; D 5); redovniki in redovnice po karizmi svojega posvečenega življenja (prim. B 98); vsi verniki pa v skladu s svojimi možnostmi. "Dušni pastirji naj poskrbijo, da se bodo glavne ure, zlasti večernice, ob nedeljah in slovesnejših godovih opravljale skupno v cerkvi. Priporoča se tudi vernikom, da opravljajo molitveno bogoslužje ali skupaj z duhovnikom ali skupaj sami ali celo vsak zase" (B 100).
Opravljanje molitvenega bogoslužja zahteva ne samo usklajanje glasu s srcem, ki moli, temveč tudi pridobitev popolnejše liturgične in biblične izobrazbe, zlasti glede psalmov (prim. B 90).
Pesmi in prošnje molitvenega bogoslužja uvrščajo molitev psalmov v čas Cerkve tako, da izražajo simboliko dnevnega trenutka, liturgičnega časa ali praznika, ki se obhaja. Še več, branje božje besede pri vsaki uri (z odgovori ali odpevi, ki branju sledijo) in pri nekaterih urah, branja očetov in duhovnih učiteljev, globlje razodevajo smisel skrivnosti, ki se obhaja, pomagajo k razumevanju psalmov in pripravljajo na tiho molitev. Lectio divina, kjer božjo besedo beremo in premišljujemo, da bi postala molitev, je tako ukoreninjena v obhajanje bogoslužja.