Zato velika noč ni preprosto praznik kakor drugi: je "praznik praznikov", "slovesnost slovesnosti", kakor je evharistija zakrament zakramentov (veliki zakrament). Sv. Atanazij jo imenuje "velika nedelja" (Ep. fest. 329), podobno kakor svetemu tednu na vzhodu pravijo "veliki teden". Skrivnost vstajenja, v kateri je Kristus premagal smrt, prepaja naš stari čas s svojo silovito močjo, dokler ne bo vse podvrženo njemu.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 1. člen: Obhajanje Cerkvenega bogoslužja › III. Kdaj obhajati zakramente?
Na nicejskem koncilu (l. 325) so se sporazumele vse Cerkve v tem, da naj se krščanska velika noč obhaja na tisto nedeljo po polni luni (14. nizan), ki pride pomladanskim enakonočjem. Prenova koledarja na zahodu (po papežu Gregoriju XIII. imenovanega "gregorijanski", l. 1582) je uvedla premaknitev za več dni v razmerju do vzhodnega koledarja. Zahodne in vzhodne Cerkve danes iščejo sporazum, da bi znova obhajale dan Gospodovega vstajenja na skupni datum.
Cerkveno leto je razvijanje različnih vidikov ene same velikonočne skrivnosti. To prav posebno velja za krog praznikov okoli skrivnosti učlovečenja (oznanjenje, božič, razglašenje), ki so spomin na začetek našega odrešenja in nam priobčujejo prve nastavke za velikonočno skrivnost.
Svetniški godovi v cerkvenem letu
"V tem letnem praznovanju Kristusovih skrivnosti sveta Cerkev s posebno ljubeznijo časti blaženo Bogorodico Marijo, ki je neločljivo povezana z odrešilnim delom svojega Sina. V njej občuduje in poveličuje najlepši sad odrešenja in vesela zre kakor v najčistejši podobi to, kar sama vsa želi in upa postati" (B 103).
Ko se Cerkev v letnem krogu spominja mučencev in drugih svetnikov, "oznanja velikonočno skrivnost" v tistih, "ki so s Kristusom trpeli in so z njim poveličani; postavlja pred vernike njihov zgled, ki naj jih po Kristusu potegne k Očetu; po njihovem zasluženju tudi prosi božjih darov" (B 104; prim. B 108 in 111).