Cerkev v učiteljstvu svoje vere in v pričevanju svojih svetih ni nikoli pozabila, da "so grešniki sami povzročitelji in tako rekoč orodja vseh muk, ki jih je pretrpel božji Odrešenik" (Catech. R. 1,5,11; prim. Heb 12,3). Upoštevajoč dejstvo, da naši grehi prizadenejo Kristusa samega (prim. Mt 25,45; Apd 9,4-5), se Cerkev ne pomišlja pripisovati kristjanom kar najhujšo odgovornost pri Jezusovih smrtnih mukah, odgovornost, katero so prepogosto zvračali samo na Jude:
Za krivce tega strašnega hudodelstva moramo imeti vse tiste, ki spet in spet padajo v grehe. Kajti naši grehi so povzročili, da je naš Gospod Jezus Kristus prestal smrtne muke križa. Gotovo je, da tisti, ki se predajajo razbrzdanosti in zlu, v svojem srcu, kolikor je na njih, 'znova križajo in sramotijo Božjega Sina' s svojimi grehi (Heb 6,6). In priznati je treba, da je naše hudodelstvo v tem primeru večje kakor hudodelstvo Judov. Kajti oni bi po pričevanju apostola 'Gospoda nikoli ne bili križali, če bi ga poznali' (1 Kor 2,8). Mi pa nasprotno izpovedujemo, da ga poznamo, in vendar ga z dejanji zatajimo ter na neki način položimo nanj
nasilniške roke (Catech. R.1,5,11).
Kristusa niso križali hudobni duhovi; temveč si ga križal ti, skupaj z njimi, in ga še naprej križaš, ko se naslajaš v zablodah in grehih (sv. Franšiček Asiški, admon. 5,3).
"Jezus izročen po določenem božjem načrtu"