Jezus je spoštoval tempelj: hodil je vanj za judovske romarske praznike; in je z ljubosumno gorečo ljubeznijo ljubil to prebivališče Boga med ljudmi. Tempelj je predpodoba njegove skrivnosti. Če napoveduje njegovo porušenje, je to nekakšno razodevanje njegove lastne izročitve v smrt in nastopa nove dobe odrešenjske zdogovine, ko bo njegovo telo dokončni tempelj.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 4. člen: Jezus Kristus je trpel pod poncijem pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen › 2. odstavek: Jezus je umrl na križu › I. Jezusov proces
Jezus je vršil takšna dela, na primer odpuščanje grehov, ki so ga razodevala kot Boga odrešenika samega (prim. Jn 5,16-18). Nekateri Judje, ki so zaradi tega, ker niso priznavali učlovečenega Boga (prim. Jn
1,14), videli v Jezusu "človeka, ki se dela Boga" (Jn 10,33) in so ga imeli za bogokletnika.
2. odstavek: Jezus je umrl na križu
I. Jezusov proces
Ločitve judovskih oblasti spričo Jezusa
Med jeruzalemskimi verskimi oblastmi ni bil le farizej Nikodem (prim. Jn 7,52) ali ugledni Jožef iz Arimateje, ki sta bila na skrivnem Jezusova učenca (prim. Jn 19,38-39), ampak so se dalj časa porajala tudi nesoglasja glede njega (prim. Jn 9,16-17; 10,19-21), tako da more na sam predvečer njegovega trpljenja sv. Janez reči o njih, da "jih je bilo tudi med voditelji precej, ki so začeli vanj verovati", čeprav zelo nepopolno (Jn 12,42). To ni nič presenetljivega, če upoštevamo, da je naslednji dan po binkoštih "tudi veliko duhovnikov sprejelo vero" (Apd 6,7) in da "so nekateri iz kroga farizejev sprejeli vero" (Apd 15,5), tako da more sv. Jakob reči sv. Pavlu, da "je več deset tisoč Judov sprejelo vero in so vsi vneti privrženci postave" (Apd 21,20).
Jeruzalemske verske oblasti niso bile enodušne glede vprašanja, kako naj se vedejo do Jezusa (prim. Jn 9,16; 10,19). Farizeji so zagrozili z izobčenjem vsem, ki bi šli za njim (prim. 9,22). Onim, ki so se bali, da "bodo vsi verovali v Jezusa in da bodo prišli Rimljani in uničili naš tempelj in naš narod" (Jn 11,48), je veliki duhovnik Kajfa predlagal prerokujoč: "Za vas je bolje, da en človek umrje za ljudstvo in da ne propade ves narod" (Jn 11,49-50). Veliki zbor, ki je razglasil, da Jezus kot bogokletnik "zasluži smrt" (Mt 26,66), a je izgubil pravico do usmrtitve (prim. Jn 18,31), izroči Jezusa Rimljanom, obtožujoč ga političnega upora (prim. Lk 23,2), kar postavi Jezusa v vzporedje z Barabom, ki je obtožen "upora" (Lk 23,19). To so tudi politične grožnje, s katerimi veliki duhovniki pritiskajo na Pilata, da bi obsodil Jezusa na smrt (prim. Jn
19,12.15.21).
Judje niso vsi skupaj odgovorni za Jezusovo smrt
Upoštevajoč zgodovinsko kompleksnost Jezusovega procesa, prikazanega v evangeljskih pripovedih, in kakršenkoli naj že utegne biti osebni greh nositeljev procesa (Juda Iškarijot, veliki zbor, Pilat), greh, katerega pozna edinole Bog, vsekakor ni mogoče pridevati odgovornosti vsem Judom v Jeruzalemu, kljub krikom manipulirane množice (prim. Mr 15,11) in posplošenim očitkom, vsebovanim v pobinkoštnih pozivih k spreobrnjenju (prim. Apd 2,23.36; 3,13-14; 4,10; 5,30; 7,52; 10,39; 13,27-28; 1 Tim 2,14-15). Jezus sam, ko na križu izreka odpuščanje (prim. Lk 23,34), in za njim Peter sta računala z "nevednostjo" (Apd 3,17) jeruzalemskih Judov in celo njihovih voditeljev. Še manj je mogoče na podlagi kričanja ljudstva: "Njegova kri na nas in na naše otroke" (Mt 27,25), ki pomeni obrazec odobravanja (prim. Apd 5,28; 18,6), razširiti odgovornost na druge Jude v prostoru in času:
Tako je izjavila tudi Cerkev na 2. vatikanskem cerkvenem zboru: "Tega, kar je bilo izvršeno pri njegovem trpljenju, ni mogoče pripisovati niti vsem tedaj živečim Judom brez razlike niti današnjim Judom...
Judov naj ne prikazujemo kot od Boga zavrženih ali prekletih, kakor da to sledi iz svetega pisma" (NA 4).