Jeruzalemske verske oblasti niso bile enodušne glede vprašanja, kako naj se vedejo do Jezusa (prim. Jn 9,16; 10,19). Farizeji so zagrozili z izobčenjem vsem, ki bi šli za njim (prim. 9,22). Onim, ki so se bali, da "bodo vsi verovali v Jezusa in da bodo prišli Rimljani in uničili naš tempelj in naš narod" (Jn 11,48), je veliki duhovnik Kajfa predlagal prerokujoč: "Za vas je bolje, da en človek umrje za ljudstvo in da ne propade ves narod" (Jn 11,49-50). Veliki zbor, ki je razglasil, da Jezus kot bogokletnik "zasluži smrt" (Mt 26,66), a je izgubil pravico do usmrtitve (prim. Jn 18,31), izroči Jezusa Rimljanom, obtožujoč ga političnega upora (prim. Lk 23,2), kar postavi Jezusa v vzporedje z Barabom, ki je obtožen "upora" (Lk 23,19). To so tudi politične grožnje, s katerimi veliki duhovniki pritiskajo na Pilata, da bi obsodil Jezusa na smrt (prim. Jn
19,12.15.21).