Jezus je pozival jeruzalemske verske oblasti, naj verujejo vanj zaradi del njegovega Očeta, ki jih Jezus izvršuje (prim. Jn 10,36-38). Toda takšno dejanje vere je moralo iti skozi skrivnostno smrt samemu sebi k novemu "rojstvu od zgoraj" (Jn 3,7) ob pritegovanju božje milosti (prim. Jn 6,44). Takšna zahteva po spreobrnjenju spričo tako presenetljive izpolnitve obljub (prim. Iz 53,1) omogoča razumeti tragično prezrtje velikega zbora, ki je prišel do sodbe, da Jezus zasluži smrt kot bogokletnik (prim. Mr 3,6; Mt 26,64-66). Člani velikega zbora so na ta način ravnali tako iz "nevednosti" (prim. Lk 23,34; Apd 3,17-18) kakor iz "zakrknjenosti" (Mr 3,5; Rim 11,25) "nevere" (Rim 11,20).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 4. člen: Jezus Kristus je trpel pod poncijem pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen › 1. odstavek: Jezus in Izrael › III. Jezus in Izraelova vera v edinega Boga in odrešenika
Na kratko
Jezus ni odpravil sinajske postave, ampak jo je dopolnil (prim. Mt 5,17-19) s takšno popolnostjo (prim. Jn 8,46), da razodeva njen najvišji smisel (prim. Mt 5,33) in prinaša odrešenje za prestopke zoper njo (prim. Heb 9,15).
Jezus je spoštoval tempelj: hodil je vanj za judovske romarske praznike; in je z ljubosumno gorečo ljubeznijo ljubil to prebivališče Boga med ljudmi. Tempelj je predpodoba njegove skrivnosti. Če napoveduje njegovo porušenje, je to nekakšno razodevanje njegove lastne izročitve v smrt in nastopa nove dobe odrešenjske zdogovine, ko bo njegovo telo dokončni tempelj.
Jezus je vršil takšna dela, na primer odpuščanje grehov, ki so ga razodevala kot Boga odrešenika samega (prim. Jn 5,16-18). Nekateri Judje, ki so zaradi tega, ker niso priznavali učlovečenega Boga (prim. Jn
1,14), videli v Jezusu "človeka, ki se dela Boga" (Jn 10,33) in so ga imeli za bogokletnika.
2. odstavek: Jezus je umrl na križu
I. Jezusov proces
Ločitve judovskih oblasti spričo Jezusa
Med jeruzalemskimi verskimi oblastmi ni bil le farizej Nikodem (prim. Jn 7,52) ali ugledni Jožef iz Arimateje, ki sta bila na skrivnem Jezusova učenca (prim. Jn 19,38-39), ampak so se dalj časa porajala tudi nesoglasja glede njega (prim. Jn 9,16-17; 10,19-21), tako da more na sam predvečer njegovega trpljenja sv. Janez reči o njih, da "jih je bilo tudi med voditelji precej, ki so začeli vanj verovati", čeprav zelo nepopolno (Jn 12,42). To ni nič presenetljivega, če upoštevamo, da je naslednji dan po binkoštih "tudi veliko duhovnikov sprejelo vero" (Apd 6,7) in da "so nekateri iz kroga farizejev sprejeli vero" (Apd 15,5), tako da more sv. Jakob reči sv. Pavlu, da "je več deset tisoč Judov sprejelo vero in so vsi vneti privrženci postave" (Apd 21,20).