Jezus je vzbujal pohujšanje predvsem zato, ker je svoje usmiljeno ravnanje do grešnikov istovetil s stališčem Boga samega do njih (prim. Mt 9,13; Oz 6,6). Šel je še dalje in celo dal razumeti, da grešnike s tem, ko skupaj z njimi je pri isti mizi (prim. Lk 15,1-12), pripušča k mesijanski gostiji (prim. Lk 15,23-32). A prav posebej z odpuščanjem grehov je Jezus postavljal izraelske verske oblasti pred dilemo. Kajti le-te v svoji zgroženosti po pravici govore: "Kdo more grehe odpuščati razen Boga" (Mr 2,7). Ko Jezus odpušča grehe, tedaj ali govori bogokletno, ker se on, ki je človek, dela enakega Bogu (prim. Jn 5,18; 10,33), ali pa govori resnico in njegova oseba božje ime ponavzočuje in razodeva (prim. Jn 17,6.26).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 4. člen: Jezus Kristus je trpel pod poncijem pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen › 1. odstavek: Jezus in Izrael › III. Jezus in Izraelova vera v edinega Boga in odrešenika
Samo božja identiteta Jezusove osebe more opravičiti tako absolutno zahtevo, kakor je tale: "Kdor ni z menoj, je zoper mene" (Mt 12,30); prav tako, ko pravi, da je v njem "več kakor Jona, (...) več kakor Salomon" (Mt 12,41-42), "več kakor tempelj" (Mt 12,6); ali ko kliče v spomin glede sebe, da je David imenoval Mesija svojega Gospoda (prim. Mt 12,36.37); ko trdi: "Preden je bil Abraham, sem jaz" (Jn 8,58); in celo: "Jaz in Oče sva eno"(Jn 10.30).
Jezus je pozival jeruzalemske verske oblasti, naj verujejo vanj zaradi del njegovega Očeta, ki jih Jezus izvršuje (prim. Jn 10,36-38). Toda takšno dejanje vere je moralo iti skozi skrivnostno smrt samemu sebi k novemu "rojstvu od zgoraj" (Jn 3,7) ob pritegovanju božje milosti (prim. Jn 6,44). Takšna zahteva po spreobrnjenju spričo tako presenetljive izpolnitve obljub (prim. Iz 53,1) omogoča razumeti tragično prezrtje velikega zbora, ki je prišel do sodbe, da Jezus zasluži smrt kot bogokletnik (prim. Mr 3,6; Mt 26,64-66). Člani velikega zbora so na ta način ravnali tako iz "nevednosti" (prim. Lk 23,34; Apd 3,17-18) kakor iz "zakrknjenosti" (Mr 3,5; Rim 11,25) "nevere" (Rim 11,20).
Na kratko
Jezus ni odpravil sinajske postave, ampak jo je dopolnil (prim. Mt 5,17-19) s takšno popolnostjo (prim. Jn 8,46), da razodeva njen najvišji smisel (prim. Mt 5,33) in prinaša odrešenje za prestopke zoper njo (prim. Heb 9,15).
Jezus je spoštoval tempelj: hodil je vanj za judovske romarske praznike; in je z ljubosumno gorečo ljubeznijo ljubil to prebivališče Boga med ljudmi. Tempelj je predpodoba njegove skrivnosti. Če napoveduje njegovo porušenje, je to nekakšno razodevanje njegove lastne izročitve v smrt in nastopa nove dobe odrešenjske zdogovine, ko bo njegovo telo dokončni tempelj.