Vera torej more poiskusiti, da bi raziskala okoliščine Jezusove smrti, ki jih zvesto podajajo evangeliji (prim. BR 19) in jih osvetljujejo drugi zgodovinski viri, da bi bolje dojela smisel odrešenja.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 4. člen: Jezus Kristus je trpel pod poncijem pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen › 1. odstavek: Jezus in Izrael
1. odstavek: Jezus in Izrael
Že takoj od začetka Jezusovega javnega delovanja so farizeji in Herodovi privrženci skupaj z velikimi duhovniki in pismouki soglasno sklenili, da ga pogubijo (prim. Mr 3,6). Zaradi nekaterih svojih dejanj (izganjanje hudih duhov, prim. Mt 12,24; odpuščanje grehov, prim. Mr 2,7; ozdravljanja v soboto, prim. Mr 3,1-6; izvirna razlaga predpisov glede čistosti po postavi, prim. Mr 7,14-23; domačnost s cestninarji in javnimi grešniki, Mr 2,14-17) se je Jezus nekaterim, zlonamernim, zdel sumljiv obsedenosti (prim. Mr 3,22; Jn 8,48; 10,20). Obdolžijo ga bogokletja (prim. Mr 2,7; Jn 5,18; 10,33) in krivega preroštva (prim. Jn 7,12; 7,52), verskih hudodelstev, katere je postava kaznovala s smrtno kaznijo v obliki kamenjanja (prim. Jn 8,59; 10,31).
Mnoge Jezusove besede in dejanja so bila torej "znamenje
nasprotovanja" (Lk 2,34) za jeruzalemske
verske oblasti, katere evangelij sv. Janeza pogosto imenuje "Jude" (prim. Jn 1,19; 2,18; 5,10; 7,13; 9,22; 18,12; 19,38; 20,19), še bolj kakor za celoto božjega ljudstva (prim. Jn 7,48-49). Res je, njegovi odnosi s farizeji niso bili samo polemični. Prav farizeji ga opozorijo na pretečo nevarnost (prim. Lk 13,31). Jezus nekatere izmed njih pohvali, na primer pismouka pri Mr 12,34, in ponovno obeduje pri farizejih (prim. Lk 7,36; 14,1). Jezus potrdi nauke, ki jih zastopa ta verska elita božjega ljudstva: vstajenje mrtvih (prim. Mt 22,23-34; Lk 20,39), oblike pobožnosti (miloščina, post in molitev, prim. Mt 6,18) in navado, da obračati se na
Boga kot na Očeta, središčnost zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega (prim. Mr 12,34).
Očem mnogih v Izraelu se je zdelo, da Jezus ravna zoper bistvene ustanove izvoljenega ljudstva:
- Pokorščina postavi v celoti njenih zapisanih zapovedi, in za farizeje, v razlagi ustnega izročila.
- Središčnost jeruzalemskega templja kot svetega kraja, kjer Bog prebiva na prednosten način.
- Vera v enega samega Boga, čigar veličastva ne more deliti noben človek.
I. Jezus in postava
V začetku govora na gori je Jezus izrekel slovesno svarilo, pri čemer je božjo postavo, ki jo je Bog dal na Sinaju ob prvi zavezi postavil v luč milosti nove zaveze:
Ne mislite, da sem prišel odpravit postavo ali preroke; ne odpravit, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično povem vam: dokler ne premineta nebo in zemlja, ne bo zbrisana niti ena črka ali ena črtica postave, preden se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi, in bo tako ljudi učil,
bo najmanjši v nebeškem kraljestvu (Mt 5,17-19).