Mnoge Jezusove besede in dejanja so bila torej "znamenje
nasprotovanja" (Lk 2,34) za jeruzalemske
verske oblasti, katere evangelij sv. Janeza pogosto imenuje "Jude" (prim. Jn 1,19; 2,18; 5,10; 7,13; 9,22; 18,12; 19,38; 20,19), še bolj kakor za celoto božjega ljudstva (prim. Jn 7,48-49). Res je, njegovi odnosi s farizeji niso bili samo polemični. Prav farizeji ga opozorijo na pretečo nevarnost (prim. Lk 13,31). Jezus nekatere izmed njih pohvali, na primer pismouka pri Mr 12,34, in ponovno obeduje pri farizejih (prim. Lk 7,36; 14,1). Jezus potrdi nauke, ki jih zastopa ta verska elita božjega ljudstva: vstajenje mrtvih (prim. Mt 22,23-34; Lk 20,39), oblike pobožnosti (miloščina, post in molitev, prim. Mt 6,18) in navado, da obračati se na
Boga kot na Očeta, središčnost zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega (prim. Mr 12,34).