Cerkev ostaja zvesta "razlagi vseh pisem", ki jo je Jezus sam podajal pred svojo veliko nočjo in po njej: "Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?" (Lk 24,26-27.44-45). Jezusovo trpljenje je dobilo svojo konkretno zgodovinsko obliko na podlagi dejstva, da so ga "starešine, veliki duhovniki in pismouki zavrgli" (Mr 8,31) in ga "izročili poganom, da so ga zasmehovali, bičali in križali" (Mt 20,19).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 4. člen: Jezus Kristus je trpel pod poncijem pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen › 1. odstavek: Jezus in Izrael
Vera torej more poiskusiti, da bi raziskala okoliščine Jezusove smrti, ki jih zvesto podajajo evangeliji (prim. BR 19) in jih osvetljujejo drugi zgodovinski viri, da bi bolje dojela smisel odrešenja.
1. odstavek: Jezus in Izrael
Že takoj od začetka Jezusovega javnega delovanja so farizeji in Herodovi privrženci skupaj z velikimi duhovniki in pismouki soglasno sklenili, da ga pogubijo (prim. Mr 3,6). Zaradi nekaterih svojih dejanj (izganjanje hudih duhov, prim. Mt 12,24; odpuščanje grehov, prim. Mr 2,7; ozdravljanja v soboto, prim. Mr 3,1-6; izvirna razlaga predpisov glede čistosti po postavi, prim. Mr 7,14-23; domačnost s cestninarji in javnimi grešniki, Mr 2,14-17) se je Jezus nekaterim, zlonamernim, zdel sumljiv obsedenosti (prim. Mr 3,22; Jn 8,48; 10,20). Obdolžijo ga bogokletja (prim. Mr 2,7; Jn 5,18; 10,33) in krivega preroštva (prim. Jn 7,12; 7,52), verskih hudodelstev, katere je postava kaznovala s smrtno kaznijo v obliki kamenjanja (prim. Jn 8,59; 10,31).
Mnoge Jezusove besede in dejanja so bila torej "znamenje
nasprotovanja" (Lk 2,34) za jeruzalemske
verske oblasti, katere evangelij sv. Janeza pogosto imenuje "Jude" (prim. Jn 1,19; 2,18; 5,10; 7,13; 9,22; 18,12; 19,38; 20,19), še bolj kakor za celoto božjega ljudstva (prim. Jn 7,48-49). Res je, njegovi odnosi s farizeji niso bili samo polemični. Prav farizeji ga opozorijo na pretečo nevarnost (prim. Lk 13,31). Jezus nekatere izmed njih pohvali, na primer pismouka pri Mr 12,34, in ponovno obeduje pri farizejih (prim. Lk 7,36; 14,1). Jezus potrdi nauke, ki jih zastopa ta verska elita božjega ljudstva: vstajenje mrtvih (prim. Mt 22,23-34; Lk 20,39), oblike pobožnosti (miloščina, post in molitev, prim. Mt 6,18) in navado, da obračati se na
Boga kot na Očeta, središčnost zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega (prim. Mr 12,34).
Očem mnogih v Izraelu se je zdelo, da Jezus ravna zoper bistvene ustanove izvoljenega ljudstva:
- Pokorščina postavi v celoti njenih zapisanih zapovedi, in za farizeje, v razlagi ustnega izročila.
- Središčnost jeruzalemskega templja kot svetega kraja, kjer Bog prebiva na prednosten način.
- Vera v enega samega Boga, čigar veličastva ne more deliti noben človek.