Za trenutek pokaže Jezus svojo božjo slavo ter tako potrdi Petrovo izpoved vere. Pokaže tudi, da mora, če naj "pride v svojo slavo" (Lk 24,26) iti po poti križa v Jeruzalem. Mojzes in Elija sta videla božje veličastvo na gori; postava in preroki so bili napovedovali Mesijevo trpljenje (prim. Lk 24,27). Jezusovo trpljenje je pač res Očetova volja: Sin ravna kot božji služabnik (prim. Iz 42,1). Oblak nakazuje navzočnost Svetega Duha: "Tota Trinitas apparuit: Pater in voce; Filius in homine; Spiritus in nube clara" ("Prikazala se je vsa Trojica: Oče v glasu, Sin v človeku, Duh v svetlem oblaku", sv. Tomaž Akv., s.th. 3,45,4, ad 2):
Ti si se spremenil na gori in tvoji učenci so, kolikor so bili sposobni, zrli tvojo slavo, Kristus Bog, tako naj bi, ko so te videli križanega, razumeli, da je bilo tvoje trpljenje prostovoljno, in naj bi svetu
oznanjevali, da si ti v resnici odsevanje Očeta (Bizantinska liturgija, Kondak na praznik spremenitve).