Katekizem katoliške Cerkve

KKC 556

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 3. člen: Jezus Kristus je bil spočet od Svetega Duha, › 3. odstavek: Skrivnosti Kristusovega življenja › III. Skrivnosti Jezusovega javnega življenja

Predokus božjega kraljestva: spremenitev

554

Od tistega dne dalje, ko je Peter izpovedal, da je Jezus Kristus, Sin živega Boga, je Učitelj "začel svojim učencem razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko trpeti... da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati" (Mt 16,21): Peter zavrača to napoved (prim. Mt 16,22-23), ostali je ne razumejo nič bolje (prim. Mt 17,23; Lk 9,45). Prav v to miselno zvezo je postavljen skrivnostni prizor Jezusove spremenitve (prim. Mt 17,1-8 vzpor.; 2 Pt 1,16-18) na visoki gori pred tremi pričami, ki jih je sam izbral: Petrom, Jakobom in Janezom. Jezusov obraz in oblačila zableščijo v sijaju luči, Mojzes in Elija se prikažeta in "se z njim pogovarjata o njegovem odhodu, ki se mora uresničiti v Jeruzalemu" (Lk 9,31). Oblak jih pokrije in glas iz nebes se zasliši: "To je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" (Lk 9,35).

555

Za trenutek pokaže Jezus svojo božjo slavo ter tako potrdi Petrovo izpoved vere. Pokaže tudi, da mora, če naj "pride v svojo slavo" (Lk 24,26) iti po poti križa v Jeruzalem. Mojzes in Elija sta videla božje veličastvo na gori; postava in preroki so bili napovedovali Mesijevo trpljenje (prim. Lk 24,27). Jezusovo trpljenje je pač res Očetova volja: Sin ravna kot božji služabnik (prim. Iz 42,1). Oblak nakazuje navzočnost Svetega Duha: "Tota Trinitas apparuit: Pater in voce; Filius in homine; Spiritus in nube clara" ("Prikazala se je vsa Trojica: Oče v glasu, Sin v človeku, Duh v svetlem oblaku", sv. Tomaž Akv., s.th. 3,45,4, ad 2):

Ti si se spremenil na gori in tvoji učenci so, kolikor so bili sposobni, zrli tvojo slavo, Kristus Bog, tako naj bi, ko so te videli križanega, razumeli, da je bilo tvoje trpljenje prostovoljno, in naj bi svetu

oznanjevali, da si ti v resnici odsevanje Očeta (Bizantinska liturgija, Kondak na praznik spremenitve).

556

Na pragu javnega življenja: krst,; na pragu velike noči (pashe): spremenitev. Z Jezusovim krstom "declaratum fuit mysterium primae regenerationis" ("je bila pojasnjena skrivnost prvega prerojenja"): naš krst; spremenitev "est sacramentum secundae regenerationis" ("je zakrament drugega prerojenja"): naše lastno vstajenje (sv. Tomaž Akv., s.th. 3,45,4, ad 2). Že zdaj smo deležni Gospodovega vstajenja po Svetem Duhu, ki deluje v zakramentih Kristusovega telesa. Spremenitev nam daje predokus veličastnega prihoda Kristusa, "ki bo preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobnega svojemu poveličanemu telesu" (Flp 3,21). A spominja nas tudi, da "moramo iti skozi veliko stisk, da pridemo v božje kraljestvo" (Apd 14,22):

Tega Peter še ni razumel, ko je želel živeti s Kristusom na gori (prim. Lk 9,33). To ti je razodel, Peter, za čas po smrti. A zdaj ti pravi on sam: Pojdi dol, da se boš trudil na zemlji, da boš služil na zemlji, da boš zaničevan, križan na zemlji. Življenje stopa navzdol, da bo umorjeno; Kruh stopa navzdol, da bo lačen; Pot stopa navzdol, da se bo utrudila na poti; Studenec se spušča, da bo žejen; in ti se braniš trpeti? (sv.

Avguštin, serm. 78,6).

Jezusova pot v Jeruzalem

557

Ko so se bližali dnevi njegovega odhoda s tega sveta, se je tudi sam trdno odločil kreniti proti Jeruzalemu" (Lk 9,51; prim. Jn 13,1). S to odločitvijo je naznačil, da gre v Jeruzalem pripravljen, da tam umre. Trikrat je bil napovedal svoje trpljenje in svoje vstajenje (prim. Mr 8,31-33; 9,31-32; 10,32-34). Ko se je odpravil v Jeruzalem, je dejal: "Ni prav, da bi prerok umrl zunaj Jeruzalema" (Lk 13,33).

558

Jezus spominja na mučeništvo prerokov, ki so bili umorjeni v Jeruzalemu (prim. Mt 23,37a). Kljub temu vztrajno poziva Jeruzalem, naj se zbere okrog njega: "Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli" (Mt 23,37b). Ko se odpre pogled na Jeruzalem, se Jezus nad njim razjoka in še enkrat izrazi hrepenenje svojega srca: "O da bi tudi ti danes spoznalo, kaj ti je v mir, tako pa je prikrito tvojim očem" (Lk 19,41-42).