Katekizem katoliške Cerkve

KKC 538

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 3. člen: Jezus Kristus je bil spočet od Svetega Duha, › 3. odstavek: Skrivnosti Kristusovega življenja › III. Skrivnosti Jezusovega javnega življenja

536

Jezusov krst je zanj samega sprejem in začetek njegovega poslanstva, ki ga ima kot trpeči služabnik. Pusti se prišteti med grešnike (prim. Iz 53,12); že je "božje jagnje, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,29); že vnaprej sprejema "krst" svoje krvave smrti (prim. Mr 10,38; Lk 12,50). Že prihaja, da "izpolni vso pravico" (Mt 3,15), se pravi, da se v vsej celoti podredi volji svojega Očeta; iz ljubezni sprejme krst smrti za odpuščanje naših grehov (prim. Mt 26,39). Temu sprejetju odgovori glas Očeta, ki ima vse svoje veselje v svojem Sinu (prim. Lk 3,22; Iz 42,1). Duh, katerega ima Jezus v vsej polnosti že vse od svojega spočetja, prihaja, da bi "ostal" na njem (Jn 1,32-33; prim. Iz 11,2) in bi bil tako studenec za celotno človeštvo. Ob Jezusovem krstu "se odpro nebesa" (Mt 3,16), ki jih je bil Adamov greh zaprl; in posvečene so vode s sestopom Jezusa in Duha: predigra novega stvarjenja.

537

S krstom se kristjan zakramentalno priliči Jezusu, ki v svojem krstu vnaprej sprejme svojo smrt in svoje vstajenje; kristjan mora vstopiti v to skrivnost ponižanja in pokore, vstopiti v vodo z Jezusom, da bi z njim vstal, preroditi se iz vode in Duha, da bi v Sinu postal ljubljeni Očetov sin in bi "zaživel novo živlenje" (Rim 6,4):

Stopimo s Kristusom prek krsta v grob, da bomo z njim vstali; sestopimo z njim, da bomo z njim dvignjeni; stopimo spet kvišku z njim, da bomo v njem poveličani (sv. Gregor Nacijanški, or. 40,9).

Vse, kar se je zgodilo v Kristusu, nam daje spoznati, da po vodni kopeli Sveti Duh pride nad nas z

nebeške višave in da privzeti po Očetovem glasu postanemo božji sinovi (sv. Hilarij, Mat. 2).

Jezusova skušnjava

538

Evangeliji pripovedujejo o času Jezusove samote v puščavi neposredno potem, ko ga je Janez krstil: "Duh ga je odvedel" v puščavo, kjer je Jezus ostal štirideset dni, ne da bi jedel; živel je z divjimi živalmi in angeli so mu stegli (prim. Mr 1,12-13). Ob koncu tega časa ga je satan trikrat skušal, hoteč omajati njegovo sinovsko razmerje do Boga. Jezus zavrne te napade, ki so ponovitev /rekapitulacija/ skušnjav Adama v raju in Izraela v puščavi; in hudič se umakne od njega, da bi "mogel ob določenem času zopet priti" (Lk 4,13).

539

Evangeliji označujejo odrešenjski pomen tega skrivnostnega dogodka. Jezus je novi Adam, ki ostane zvest tam, kjer je prvi podlegel skušnjavi. Jezus v celoti izpolni Izraelovo poklicanost: v nasprotju do tistih, ki so nekoč v puščavi štirideset let izzivali Boga (prim. Ps 95,10), se Kristus razodene kot božji služabnik, ki je popolnoma pokoren božji volji. V tem je Jezus zmagovalec nad hudičem: "zvezal je močnega", da bi mu odvzel njegov plen (Mr 3,27). Jezusova zmaga nad skušnjavcem v puščavi je predujem zmage trpljenja, najvišje pokorščine njegove sinovske ljubezni do Očeta.

540

Jezusova skušnjava razodeva, na kakšen način je Božji Sin Mesija, v nasprotju do tistega načina, ki mu ga predlaga satan in ki mu ga hočejo dodeliti ljudje (prim. Mt 16,21-23). Zaradi tega je Kristus premagal skušnjavca za nas: "Nimamo namreč velikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preskušan v vsem, razen v grehu" (Heb 4,15). Cerkev se vsako leto štirideset dni v postnem času pridružuje Jezusovi skrivnosti v puščavi.

"Božje kraljestvo je čisto blizu"