Katekizem katoliške Cerkve

KKC 536

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 3. člen: Jezus Kristus je bil spočet od Svetega Duha, › 3. odstavek: Skrivnosti Kristusovega življenja › III. Skrivnosti Jezusovega javnega življenja

534

Ponovno najdenje Jezusa v templju (prim. Lk 2,41-52) je edini dogodek, ki pretrga molk evangelijev o Jezusovih skritih letih. Jezus tu daje slutiti skrivnost svoje popolne posvečenosti poslanstvu, ki izhaja iz njegovega božjega sinovstva: "Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" Marija in Jožef "nista razumela" te besede, a v veri sta jo sprejela; Marija "pa je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu", vsa leta, ko je Jezus ostal zakopan v molk navadnega življenja.

III. Skrivnosti Jezusovega javnega življenja

Jezusov krst

535

Začetek (prim. Lk 3,23) Jezusovega javnega življenja je, ko ga Janez krsti v Jordanu (prim. Apd 1,22). Janez je oznanjal "krst pokore v odpuščanje grehov" (Lk 3,3). Množica grešnikov, cestninarjev in vojakov (prim. Lk 3,10-14), farizejev in saducejev (prim. Mt 3,7) in nečistnic (prim. Mt 21,32) prihaja, da bi se mu dala krstiti. "Tedaj pride Jezus". Krstnik se obotavlja, Jezus priganja: in prejme krst. Tedaj pride nad Jezusa Sveti Duh v podobi goloba in glas iz nebes razglasi: "Ta je moj ljubljeni Sin" (Mt 3,13-17). To je razglasitev ("epifanija", "razglašenje") Jezusa kot Izraelovega Mesije in Božjega Sina.

536

Jezusov krst je zanj samega sprejem in začetek njegovega poslanstva, ki ga ima kot trpeči služabnik. Pusti se prišteti med grešnike (prim. Iz 53,12); že je "božje jagnje, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,29); že vnaprej sprejema "krst" svoje krvave smrti (prim. Mr 10,38; Lk 12,50). Že prihaja, da "izpolni vso pravico" (Mt 3,15), se pravi, da se v vsej celoti podredi volji svojega Očeta; iz ljubezni sprejme krst smrti za odpuščanje naših grehov (prim. Mt 26,39). Temu sprejetju odgovori glas Očeta, ki ima vse svoje veselje v svojem Sinu (prim. Lk 3,22; Iz 42,1). Duh, katerega ima Jezus v vsej polnosti že vse od svojega spočetja, prihaja, da bi "ostal" na njem (Jn 1,32-33; prim. Iz 11,2) in bi bil tako studenec za celotno človeštvo. Ob Jezusovem krstu "se odpro nebesa" (Mt 3,16), ki jih je bil Adamov greh zaprl; in posvečene so vode s sestopom Jezusa in Duha: predigra novega stvarjenja.

537

S krstom se kristjan zakramentalno priliči Jezusu, ki v svojem krstu vnaprej sprejme svojo smrt in svoje vstajenje; kristjan mora vstopiti v to skrivnost ponižanja in pokore, vstopiti v vodo z Jezusom, da bi z njim vstal, preroditi se iz vode in Duha, da bi v Sinu postal ljubljeni Očetov sin in bi "zaživel novo živlenje" (Rim 6,4):

Stopimo s Kristusom prek krsta v grob, da bomo z njim vstali; sestopimo z njim, da bomo z njim dvignjeni; stopimo spet kvišku z njim, da bomo v njem poveličani (sv. Gregor Nacijanški, or. 40,9).

Vse, kar se je zgodilo v Kristusu, nam daje spoznati, da po vodni kopeli Sveti Duh pride nad nas z

nebeške višave in da privzeti po Očetovem glasu postanemo božji sinovi (sv. Hilarij, Mat. 2).

Jezusova skušnjava

538

Evangeliji pripovedujejo o času Jezusove samote v puščavi neposredno potem, ko ga je Janez krstil: "Duh ga je odvedel" v puščavo, kjer je Jezus ostal štirideset dni, ne da bi jedel; živel je z divjimi živalmi in angeli so mu stegli (prim. Mr 1,12-13). Ob koncu tega časa ga je satan trikrat skušal, hoteč omajati njegovo sinovsko razmerje do Boga. Jezus zavrne te napade, ki so ponovitev /rekapitulacija/ skušnjav Adama v raju in Izraela v puščavi; in hudič se umakne od njega, da bi "mogel ob določenem času zopet priti" (Lk 4,13).