Nauk Cerkve o prenašanju izvirnega greha je bil natančneje določen zlasti v petem stoletju, posebno ob pobudi razmislekov sv. Avguština zoper pelagijanizem, in v šestnajstem stoletju v nasprotju do protestantske reformacije. Pelagij je menil, da more človek z naravno močjo svoje svobodne volje, brez potrebne pomoči božje milosti, živeti moralno dobro; vpliv Adamovega krivde je Pelagij tako skrčil na vpliv slabega zgleda. Nasprotno so prvi protestanstski reformatorji učili, da se je človek s prvim grehom radikalno (do korenin) pokvaril in uničil svojo svobodo; istovetili so tisti greh, ki ga podeduje vsak človek, s teženjem po zlu ("concupiscentia"), ki da je nepremagljivo. Cerkev se je o smislu razodetega zaklada glede izvirnega greha izrekla posebno na drugem oranškem koncilu leta 529 (prim. DS 371-372) in na tridentinskem koncilu leta 1546 (prim. DS 1510-1516).
Trdi boj ...