Katekizem katoliške Cerkve

KKC 406

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 7. odstavek: Padec › III. Izvirni greh

404

Kako je Adamov greh postal greh vseh njegovih potomcev? Ves človeški rod je v Adamu "sicut unum corpus unius hominis - kakor eno telo enega človeka" (sv. Tomaž Akv., mal 4,1). Po tej "enoti človeškega rodu" so vsi ljudje vključeni v Adamov greh, kakor so vsi vključeni v Kristusovo pravičnost. Vendar je prenašanje izvirnega greha skrivnost, ki je ne moremo v polnosti razumeti. Toda iz razodetja vemo, da je Adam prejel prvotno svetost in pravičnost ne samo zase, ampak za vso človeško naravo: ko se Adam in Eva vdata skušnjavcu, storita osebni greh; toda ta greh prizadene človeško naravo, ki jo predajata naprej v padlem stanju (prim. tridentinski koncil: DS 1511-1512). To je greh, ki se bo prenašal po razmnoževanju na vse človeštvo, se pravi s prenašanjem človeške narave, ki je zdaj brez prvotne svetosti in pravičnosti. In prav zato se izvirni greh imenuje "greh" na analogen način: je "nakopani" greh in ne "storjeni", je stanje in ne dejanje.

405

Čeprav je izvirni greh vsakomur lasten (prim. tridentinski koncil: DS 1513), vendar nima pri nobenem Adamovem potomcu narave osebne krivde. To je pomanjkanje (privatio) prvotne svetosti in pravičnosti, toda človeška narava ni povsem pokvarjena: ranjena je v svojih lastnih naravnih močeh; podvržena nevednosti, trpljenju in gospostvu smrti; in nagnjena h grehu (to nagnjenje k zlu imenujemo "poželjivost". S tem da daje življenje Kristusove milosti, izbriše krst izvirni greh in obrne človeka k Bogu; toda posledice za naravo, oslabljeno in nagnjeno k zlu, še naprej ostanejo v človeku in pozivajo k duhovnemu boju.

406

Nauk Cerkve o prenašanju izvirnega greha je bil natančneje določen zlasti v petem stoletju, posebno ob pobudi razmislekov sv. Avguština zoper pelagijanizem, in v šestnajstem stoletju v nasprotju do protestantske reformacije. Pelagij je menil, da more človek z naravno močjo svoje svobodne volje, brez potrebne pomoči božje milosti, živeti moralno dobro; vpliv Adamovega krivde je Pelagij tako skrčil na vpliv slabega zgleda. Nasprotno so prvi protestanstski reformatorji učili, da se je človek s prvim grehom radikalno (do korenin) pokvaril in uničil svojo svobodo; istovetili so tisti greh, ki ga podeduje vsak človek, s teženjem po zlu ("concupiscentia"), ki da je nepremagljivo. Cerkev se je o smislu razodetega zaklada glede izvirnega greha izrekla posebno na drugem oranškem koncilu leta 529 (prim. DS 371-372) in na tridentinskem koncilu leta 1546 (prim. DS 1510-1516).

Trdi boj ...

407

Nauk o izvirnem grehu - povezan z naukom o odrešenju, ki ga je izvršil Kristus - nam daje pogled jasnega razločevanja, ko gre za človekov položaj in za njegovo delovanje v svetu. Z grehom prvih staršev je hudobni duh pridobil neko gospostvo nad človekom, čeprav človek ostane svoboden. Posledica prvega greha je, da je človek "prišel pod gospostvo njega, ki je potem imel oblast nad smrtjo, to je hudobnega duha" (tridentinski koncil: DS 1511; prim. Heb 2,14). Neupoštevanje dejstva, da je človekova narava ranjena, nagnjena k zlu, daje povod za hude zmote na področju vzgoje, politike, socialnega delovanja (prim. CA 25) in nravi.

408

Posledice izvirnega greha in vseh osebnih grehov ljudi podeljujejo svetu v njegovi celoti grešno stanje, ki ga je mogoče oznašiti z izrazom sv. Janeza: "greh sveta" (Jn 1,29). S tem izrazom oznašujemo tudi negativni vpliv, kakršnega imajo na osebe kolektivni položaji in družbene strukture, ki so sad grehov ljudi (prim. PP 16).