Katekizem katoliške Cerkve

KKC 407

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 7. odstavek: Padec › III. Izvirni greh

405

Čeprav je izvirni greh vsakomur lasten (prim. tridentinski koncil: DS 1513), vendar nima pri nobenem Adamovem potomcu narave osebne krivde. To je pomanjkanje (privatio) prvotne svetosti in pravičnosti, toda človeška narava ni povsem pokvarjena: ranjena je v svojih lastnih naravnih močeh; podvržena nevednosti, trpljenju in gospostvu smrti; in nagnjena h grehu (to nagnjenje k zlu imenujemo "poželjivost". S tem da daje življenje Kristusove milosti, izbriše krst izvirni greh in obrne človeka k Bogu; toda posledice za naravo, oslabljeno in nagnjeno k zlu, še naprej ostanejo v človeku in pozivajo k duhovnemu boju.

406

Nauk Cerkve o prenašanju izvirnega greha je bil natančneje določen zlasti v petem stoletju, posebno ob pobudi razmislekov sv. Avguština zoper pelagijanizem, in v šestnajstem stoletju v nasprotju do protestantske reformacije. Pelagij je menil, da more človek z naravno močjo svoje svobodne volje, brez potrebne pomoči božje milosti, živeti moralno dobro; vpliv Adamovega krivde je Pelagij tako skrčil na vpliv slabega zgleda. Nasprotno so prvi protestanstski reformatorji učili, da se je človek s prvim grehom radikalno (do korenin) pokvaril in uničil svojo svobodo; istovetili so tisti greh, ki ga podeduje vsak človek, s teženjem po zlu ("concupiscentia"), ki da je nepremagljivo. Cerkev se je o smislu razodetega zaklada glede izvirnega greha izrekla posebno na drugem oranškem koncilu leta 529 (prim. DS 371-372) in na tridentinskem koncilu leta 1546 (prim. DS 1510-1516).

Trdi boj ...

407

Nauk o izvirnem grehu - povezan z naukom o odrešenju, ki ga je izvršil Kristus - nam daje pogled jasnega razločevanja, ko gre za človekov položaj in za njegovo delovanje v svetu. Z grehom prvih staršev je hudobni duh pridobil neko gospostvo nad človekom, čeprav človek ostane svoboden. Posledica prvega greha je, da je človek "prišel pod gospostvo njega, ki je potem imel oblast nad smrtjo, to je hudobnega duha" (tridentinski koncil: DS 1511; prim. Heb 2,14). Neupoštevanje dejstva, da je človekova narava ranjena, nagnjena k zlu, daje povod za hude zmote na področju vzgoje, politike, socialnega delovanja (prim. CA 25) in nravi.

408

Posledice izvirnega greha in vseh osebnih grehov ljudi podeljujejo svetu v njegovi celoti grešno stanje, ki ga je mogoče oznašiti z izrazom sv. Janeza: "greh sveta" (Jn 1,29). S tem izrazom oznašujemo tudi negativni vpliv, kakršnega imajo na osebe kolektivni položaji in družbene strukture, ki so sad grehov ljudi (prim. PP 16).

409

Ta dramatični položaj sveta, ki "ves tiči v zlu" (1 Jn 5,19; prim. 1 Pt 5,8), napravlja iz človekovega življenja boj:

Vso človeško zgodovino prepleta trd boj zoper moči teme; ta boj se je začel že takoj ob začetku sveta in bo po Gospodovi besedi trajal do zadnjega dne. človek, ki je zapleten v ta boj, se mora neprestano boriti, če naj se drži dobrega; in le za ceno velikih naporov je s pomočjo božje milosti sposoben dosegati notranjo enoto v samem sebi (CS 37,2).