Katekizem katoliške Cerkve

KKC 404

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 7. odstavek: Padec › III. Izvirni greh

Posledice Adamovega greha za človeštvo

402

Vsi ljudje so vpleteni v Adamov greh. Sv. Pavel to zatrjuje: "Zaradi nepokorščine enega človeka so mnogi (to pomeni vsi ljudje) postali grešniki" (Rim 5,19). "Kakor je torej po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili..." (Rim 5,12). Nasproti vesoljnosti greha in smrti postavlja apostol vesoljnost odrešenja v Kristusu: "Kakor se je torej po prestopku enega človeka zgrnila obsodba na vse ljudi, tako tudi zaradi pravičnega dejanja enega prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje" (Rim 5,18).

403

Po Pavlovem zgledu je Cerkev vedno učila, da neizmerne bede, ki pesti ljudi, in njihovega nagnjenja k zlu in k smrti ni mogoče razumeti brez njihove povezave z Adamovim grehom in z dejstvom, da je Adam prenesel na nas neki greh, tako da se vsi rodimo prizadeti od njega, greh, ki je "smrt duše" (prim. tridentinski koncil: DS 1512). Zaradi te gotovosti vere podeljuje Cerkev krst za odpuščanje grehov celo malim otrokom, ki niso storili osebnega greha (prim. tridentinski koncil: DS 1514).

404

Kako je Adamov greh postal greh vseh njegovih potomcev? Ves človeški rod je v Adamu "sicut unum corpus unius hominis - kakor eno telo enega človeka" (sv. Tomaž Akv., mal 4,1). Po tej "enoti človeškega rodu" so vsi ljudje vključeni v Adamov greh, kakor so vsi vključeni v Kristusovo pravičnost. Vendar je prenašanje izvirnega greha skrivnost, ki je ne moremo v polnosti razumeti. Toda iz razodetja vemo, da je Adam prejel prvotno svetost in pravičnost ne samo zase, ampak za vso človeško naravo: ko se Adam in Eva vdata skušnjavcu, storita osebni greh; toda ta greh prizadene človeško naravo, ki jo predajata naprej v padlem stanju (prim. tridentinski koncil: DS 1511-1512). To je greh, ki se bo prenašal po razmnoževanju na vse človeštvo, se pravi s prenašanjem človeške narave, ki je zdaj brez prvotne svetosti in pravičnosti. In prav zato se izvirni greh imenuje "greh" na analogen način: je "nakopani" greh in ne "storjeni", je stanje in ne dejanje.

405

Čeprav je izvirni greh vsakomur lasten (prim. tridentinski koncil: DS 1513), vendar nima pri nobenem Adamovem potomcu narave osebne krivde. To je pomanjkanje (privatio) prvotne svetosti in pravičnosti, toda človeška narava ni povsem pokvarjena: ranjena je v svojih lastnih naravnih močeh; podvržena nevednosti, trpljenju in gospostvu smrti; in nagnjena h grehu (to nagnjenje k zlu imenujemo "poželjivost". S tem da daje življenje Kristusove milosti, izbriše krst izvirni greh in obrne človeka k Bogu; toda posledice za naravo, oslabljeno in nagnjeno k zlu, še naprej ostanejo v človeku in pozivajo k duhovnemu boju.

406

Nauk Cerkve o prenašanju izvirnega greha je bil natančneje določen zlasti v petem stoletju, posebno ob pobudi razmislekov sv. Avguština zoper pelagijanizem, in v šestnajstem stoletju v nasprotju do protestantske reformacije. Pelagij je menil, da more človek z naravno močjo svoje svobodne volje, brez potrebne pomoči božje milosti, živeti moralno dobro; vpliv Adamovega krivde je Pelagij tako skrčil na vpliv slabega zgleda. Nasprotno so prvi protestanstski reformatorji učili, da se je človek s prvim grehom radikalno (do korenin) pokvaril in uničil svojo svobodo; istovetili so tisti greh, ki ga podeduje vsak človek, s teženjem po zlu ("concupiscentia"), ki da je nepremagljivo. Cerkev se je o smislu razodetega zaklada glede izvirnega greha izrekla posebno na drugem oranškem koncilu leta 529 (prim. DS 371-372) in na tridentinskem koncilu leta 1546 (prim. DS 1510-1516).

Trdi boj ...