V tem grehu je človek dal prednost sam sebi pred Bogom in s tem zaničeval Boga: izbral je samega sebe zoper Boga, zoper zahteve narave svojega stanja ustvarjenega bitja in s tem tudi zoper svoj lastni blagor. V stanju svetosti ustvarjeni človek je bil določen za to, da bi ga Bog v polnosti "pobožanstvil" v slavi. Po zapeljevanju hudega duha je človek hotel "biti kakor Bog" (prim. 1 Mz 3,5), "brez Boga, mimo Boga in proti Bogu" (sv. Maksim Spoznavalec, ambig.).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 7. odstavek: Padec › III. Izvirni greh
Sveto pismo kaže dramatične posledice te prve nepokorščine. Adam in Eva takoj izgubita milost prvotne svetosti (prim. Rim 3,23). Bojita se Boga (prim. 1 Mz 3,9-10), o katerem sta si zamislila napačno podobo, namreč podobo Boga, ki je ljubosumen na svoje izključne pravice (prim. 1 Mz 3,5).
Harmonija, v katero sta bila postavljena na osnovi prvotne pravičnosti, je porušena; gospostvo duhovnih zmožnosti duše nad telesom je zlomljeno (prim. 1 Mz 3,7); zedinjenje moža in žene je podvrženo napetostim (prim. 1 Mz 3,11-13); njuni odnosi bodo zaznamovani s poželjivostjo in gospodovalnostjo (prim. 1 Mz 3,16). Harmonija s stvarstvom je podrta: vidno stvarstvo je postalo za človeka tuje in sovražno (prim. 1 Mz 3,17.19). Zaradi človeka je stvarstvo podvrženo "suženjstvu razpadljivosti" (Rim 8,20). Končno se bo uresničila posledica, ki je bila za primer nepokorščine izrecno napovedana (prim. 1 Mz 2,17): človek se bo povrnil v zemljo, iz katere je bil vzet (prim. 1 Mz 3,19). Smrt je dobila vstop v zgodovino človeštva (prim. Rim 5,12).
Od tega prvega greha dalje preplavlja svet prava "invazija" greha: bratomor, ki ga je storil Kajn nad Abelom (prim. 1 Mz 4,3-15); vsesplošna pokvarjenost kot posledica greha (prim. 1 Mz 6,5.12; Rim 1,18-32); v izraelski zgodovini se greh pogosto javlja predvsem kot nezvestoba Bogu zaveze in kot kršitev Mojzesove postave; in celo po Kristusovem odrešenju se med kristjani greh pojavlja na številne načine (prim. 1 Kor 1-6; Raz 2-3). Sveto pismo in izročilo Cerkve ne nehata klicati v spomin prisotnost in vesoljnost greha v človekovi zgodovini:
Kar spoznamo iz božjega razodetja, to se sklada tudi s skušnjo. Kajti če človek gleda v svoje srce, odkriva, da je nagnjen tudi k zlu in pogreznjen v mnogotero zlo, ki ne more izvirati od njegovega dobrega Stvarnika. Mnogokrat človek odklanja, da bi priznal Boga kot svoje počelo; s tem pa tudi pretrga dolžno naravnanost na svoj zadnji cilj in obenem poruši ves pravi red v svojih odnosih bodisi do samega sebe bodisi do drugih ljudi in do vseh ustvarjenih reči (CS 13,1).
Posledice Adamovega greha za človeštvo
Vsi ljudje so vpleteni v Adamov greh. Sv. Pavel to zatrjuje: "Zaradi nepokorščine enega človeka so mnogi (to pomeni vsi ljudje) postali grešniki" (Rim 5,19). "Kakor je torej po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili..." (Rim 5,12). Nasproti vesoljnosti greha in smrti postavlja apostol vesoljnost odrešenja v Kristusu: "Kakor se je torej po prestopku enega človeka zgrnila obsodba na vse ljudi, tako tudi zaradi pravičnega dejanja enega prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje" (Rim 5,18).