Harmonija, v katero sta bila postavljena na osnovi prvotne pravičnosti, je porušena; gospostvo duhovnih zmožnosti duše nad telesom je zlomljeno (prim. 1 Mz 3,7); zedinjenje moža in žene je podvrženo napetostim (prim. 1 Mz 3,11-13); njuni odnosi bodo zaznamovani s poželjivostjo in gospodovalnostjo (prim. 1 Mz 3,16). Harmonija s stvarstvom je podrta: vidno stvarstvo je postalo za človeka tuje in sovražno (prim. 1 Mz 3,17.19). Zaradi človeka je stvarstvo podvrženo "suženjstvu razpadljivosti" (Rim 8,20). Končno se bo uresničila posledica, ki je bila za primer nepokorščine izrecno napovedana (prim. 1 Mz 2,17): človek se bo povrnil v zemljo, iz katere je bil vzet (prim. 1 Mz 3,19). Smrt je dobila vstop v zgodovino človeštva (prim. Rim 5,12).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 7. odstavek: Padec › III. Izvirni greh
Od tega prvega greha dalje preplavlja svet prava "invazija" greha: bratomor, ki ga je storil Kajn nad Abelom (prim. 1 Mz 4,3-15); vsesplošna pokvarjenost kot posledica greha (prim. 1 Mz 6,5.12; Rim 1,18-32); v izraelski zgodovini se greh pogosto javlja predvsem kot nezvestoba Bogu zaveze in kot kršitev Mojzesove postave; in celo po Kristusovem odrešenju se med kristjani greh pojavlja na številne načine (prim. 1 Kor 1-6; Raz 2-3). Sveto pismo in izročilo Cerkve ne nehata klicati v spomin prisotnost in vesoljnost greha v človekovi zgodovini:
Kar spoznamo iz božjega razodetja, to se sklada tudi s skušnjo. Kajti če človek gleda v svoje srce, odkriva, da je nagnjen tudi k zlu in pogreznjen v mnogotero zlo, ki ne more izvirati od njegovega dobrega Stvarnika. Mnogokrat človek odklanja, da bi priznal Boga kot svoje počelo; s tem pa tudi pretrga dolžno naravnanost na svoj zadnji cilj in obenem poruši ves pravi red v svojih odnosih bodisi do samega sebe bodisi do drugih ljudi in do vseh ustvarjenih reči (CS 13,1).
Posledice Adamovega greha za človeštvo
Vsi ljudje so vpleteni v Adamov greh. Sv. Pavel to zatrjuje: "Zaradi nepokorščine enega človeka so mnogi (to pomeni vsi ljudje) postali grešniki" (Rim 5,19). "Kakor je torej po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili..." (Rim 5,12). Nasproti vesoljnosti greha in smrti postavlja apostol vesoljnost odrešenja v Kristusu: "Kakor se je torej po prestopku enega človeka zgrnila obsodba na vse ljudi, tako tudi zaradi pravičnega dejanja enega prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje" (Rim 5,18).
Po Pavlovem zgledu je Cerkev vedno učila, da neizmerne bede, ki pesti ljudi, in njihovega nagnjenja k zlu in k smrti ni mogoče razumeti brez njihove povezave z Adamovim grehom in z dejstvom, da je Adam prenesel na nas neki greh, tako da se vsi rodimo prizadeti od njega, greh, ki je "smrt duše" (prim. tridentinski koncil: DS 1512). Zaradi te gotovosti vere podeljuje Cerkev krst za odpuščanje grehov celo malim otrokom, ki niso storili osebnega greha (prim. tridentinski koncil: DS 1514).
Kako je Adamov greh postal greh vseh njegovih potomcev? Ves človeški rod je v Adamu "sicut unum corpus unius hominis - kakor eno telo enega človeka" (sv. Tomaž Akv., mal 4,1). Po tej "enoti človeškega rodu" so vsi ljudje vključeni v Adamov greh, kakor so vsi vključeni v Kristusovo pravičnost. Vendar je prenašanje izvirnega greha skrivnost, ki je ne moremo v polnosti razumeti. Toda iz razodetja vemo, da je Adam prejel prvotno svetost in pravičnost ne samo zase, ampak za vso človeško naravo: ko se Adam in Eva vdata skušnjavcu, storita osebni greh; toda ta greh prizadene človeško naravo, ki jo predajata naprej v padlem stanju (prim. tridentinski koncil: DS 1511-1512). To je greh, ki se bo prenašal po razmnoževanju na vse človeštvo, se pravi s prenašanjem človeške narave, ki je zdaj brez prvotne svetosti in pravičnosti. In prav zato se izvirni greh imenuje "greh" na analogen način: je "nakopani" greh in ne "storjeni", je stanje in ne dejanje.