Zaradi tega je človeku treba, da je razsvetljen z božjim razodetjem ne samo glede vsega, kar presega njegov razum, ampak tudi glede "religioznih in nravnih resnic, ki same po sebi niso nedostopne razumu, da jih morejo spoznati tudi v sedanjem stanju človeškega rodu vsi brez težave, s trdno gotovostjo in brez primesi zmote" (pr.t., DS 3876; prim. 1. vat. koncil: DS 3005; BR 6; sv. Tomaž Akv., s.th. 1,1,1).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Prvo poglavje: Človek je zmožen Boga › IV. Kako govoriti o Bogu?
IV. Kako govoriti o Bogu?
Ko Cerkev brani sposobnost človeškega razuma za spoznanje Boga, izraža svoje zaupanje v možnost govoriti o Bogu vsem ljudem in z vsemi ljudmi. To prepričanje je izhodišče njenega dialoga z vsemi drugimi religijami, s filozofijo in znanostmi, pa tudi z neverujočimi in ateisti.
Ker je naše spoznanje o Bogu omejeno, je enako omejena naša govorica o Bogu. Toda Boga ne moremo imenovati drugače kakor izhajajoč iz ustvarjenih bitij in na naš omejeni človeški način spoznavanja in mišljenja.
Vsa ustvarjena bitja nosijo na sebi neko podobnost z Bogom, prav posebej človek, ustvarjen po božji podobi in sličnosti. Mnogotere popolnosti ustvarjenih bitij (njihova resničnost, dobrost in lepota) torej odsevajo neskončno popolnost Boga samega. Potemtakem moremo imenovati Boga izhajajoč iz popolnosti ustvarjenih bitij, "zakaj iz velikosti in lepote stvari se s primerjanjem spozna njih Stvarnik" (Mdr 13,5).
Bog presega vsa ustvarjena bitja. Treba je torej nenehno očiščevati našo govorico vsega tistega, kar ima omejenega, v podobi izraženega, nepopolnega, da ne bi "neizrekljivega, nedoumljivega, nevidnega in nedojemljivega" (Liturgija sv. Janeza Zlatoustega, Anafora) Boga zamenjali z našimi človeškimi predstavami o njem. Naše človeške besede ostanejo vedno tostran skrivnosti Boga.