Znotraj zgodovinskih razmer, v katerih živi, pa ima človek mnogo težav pri spoznavanju Boga zgolj z lučjo svojega razuma:
Čeprav more človeški razum sam po sebi s svojimi naravnimi močmi in naravno lučjo priti do resničnega in trdnega spoznanja o enem osebnem Bogu, ki s svojo previdnostjo ohranjuje in vlada svet, in do spoznanja naravne postave, ki jo je Stvarnik položil v naše duše, je vendar nemalo ovir, ki preprečujejo, da bi razum to svojo prirojeno zmožnost uspešno in s pridom uporabljal. Kajti kar se tiče Boga in kar zadeva odnose med ljudmi in Bogom, obstoje resnice, ki popolnoma presegajo red čutnih reči; ko gre za to, da le-te prevedemo v dejavno življenje, ki naj ga oblikujejo, zahtevajo od nas požrtvovalnost in zatajevanje samega sebe. Ko se naj človeški razum dokoplje do takih resnic, naleti na težave tako zaradi vzgibov čutnosti in domišljije kakor tudi zaradi zle poželjivosti, pritekajoče iz izvirnega greha. Zaradi tega se ljudje v takih rečeh radi prepričujejo, da je krivo ali vsaj dvomljivo, za kar bi hoteli, da ne bi bilo resnično (Pij XII., okr. "Humani Generis": DS 3875).