Katekizem katoliške Cerkve

KKC 39

Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Prvo poglavje: Človek je zmožen Boga › IV. Kako govoriti o Bogu?

37

Znotraj zgodovinskih razmer, v katerih živi, pa ima človek mnogo težav pri spoznavanju Boga zgolj z lučjo svojega razuma:

Čeprav more človeški razum sam po sebi s svojimi naravnimi močmi in naravno lučjo priti do resničnega in trdnega spoznanja o enem osebnem Bogu, ki s svojo previdnostjo ohranjuje in vlada svet, in do spoznanja naravne postave, ki jo je Stvarnik položil v naše duše, je vendar nemalo ovir, ki preprečujejo, da bi razum to svojo prirojeno zmožnost uspešno in s pridom uporabljal. Kajti kar se tiče Boga in kar zadeva odnose med ljudmi in Bogom, obstoje resnice, ki popolnoma presegajo red čutnih reči; ko gre za to, da le-te prevedemo v dejavno življenje, ki naj ga oblikujejo, zahtevajo od nas požrtvovalnost in zatajevanje samega sebe. Ko se naj človeški razum dokoplje do takih resnic, naleti na težave tako zaradi vzgibov čutnosti in domišljije kakor tudi zaradi zle poželjivosti, pritekajoče iz izvirnega greha. Zaradi tega se ljudje v takih rečeh radi prepričujejo, da je krivo ali vsaj dvomljivo, za kar bi hoteli, da ne bi bilo resnično (Pij XII., okr. "Humani Generis": DS 3875).

38

Zaradi tega je človeku treba, da je razsvetljen z božjim razodetjem ne samo glede vsega, kar presega njegov razum, ampak tudi glede "religioznih in nravnih resnic, ki same po sebi niso nedostopne razumu, da jih morejo spoznati tudi v sedanjem stanju človeškega rodu vsi brez težave, s trdno gotovostjo in brez primesi zmote" (pr.t., DS 3876; prim. 1. vat. koncil: DS 3005; BR 6; sv. Tomaž Akv., s.th. 1,1,1).

IV. Kako govoriti o Bogu?

39

Ko Cerkev brani sposobnost človeškega razuma za spoznanje Boga, izraža svoje zaupanje v možnost govoriti o Bogu vsem ljudem in z vsemi ljudmi. To prepričanje je izhodišče njenega dialoga z vsemi drugimi religijami, s filozofijo in znanostmi, pa tudi z neverujočimi in ateisti.

40

Ker je naše spoznanje o Bogu omejeno, je enako omejena naša govorica o Bogu. Toda Boga ne moremo imenovati drugače kakor izhajajoč iz ustvarjenih bitij in na naš omejeni človeški način spoznavanja in mišljenja.

41

Vsa ustvarjena bitja nosijo na sebi neko podobnost z Bogom, prav posebej človek, ustvarjen po božji podobi in sličnosti. Mnogotere popolnosti ustvarjenih bitij (njihova resničnost, dobrost in lepota) torej odsevajo neskončno popolnost Boga samega. Potemtakem moremo imenovati Boga izhajajoč iz popolnosti ustvarjenih bitij, "zakaj iz velikosti in lepote stvari se s primerjanjem spozna njih Stvarnik" (Mdr 13,5).